Tiskane izdaje
Kulturno povezovanje med Ljubljano in Trstom se je začelo z velikim zamahom. V obeh mestih sta pod njunim pokroviteljstvom na ogled slikarski razstavi s skupnim naslovom Razprta obzorja, častna pokrovitelja pa sta predsednika držav Danilo Türk in Giorgio Napolitano.
Čeprav imata razstavi skupni naslov, ki se nanaša na odpiranje prostora (nekoč so ga ločevale geografske, politične in mentalne meje), se tematsko nekoliko razlikujeta. Razstava v Cankarjevem domu, ki je na ogled že dober mesec, se osredotoča na tržaške slovenske slikarje med letoma 1945 in 1960, razstava v Trstu, ki so jo odprli v petek, pa predstavlja slovenske slikarje 20. stoletja, ki so ustvarjali v Goriški, Tržaški in Videmski pokrajini.
Avtorji obeh razstav se osredotočajo na ozemlje, ki je bilo po drugi svetovni vojni dokončno razdeljeno med Italijo in Slovenijo, na Primorsko kot stičišče med državama, med latinsko-sredozemsko umetnostjo, ki jo posredujejo Benetke, in germansko-gotsko umetnostjo srednje Evrope, ki jo posreduje Slovenija. Ti veliki kulturi sobivata, včasih v sožitju, drugič v konfrontaciji, toda vselej z vzajemnim vplivanjem, kar primorski umetnosti daje poseben pečat.
Trst namesto Gorice
Pred vojno je bil umetnostni duh dokaj homogen, nato pa so se umetniki različno odzivali na velike spremembe – njihova likovna govorica je odsevala tudi družbenopolitične in geografske razlike. Po koncu druge svetovne vojne je slovenska manjšina v novih okoliščinah trudoma ohranjala svojo identiteto. Zgodila se je še ena sprememba. Medtem ko je bila prej Gorica pomembno slovensko kulturno središče, je po vojni to postal Trst, kjer je najbrž tudi zaradi upanja na drugačno ureditev meja (do leta 1954, ko je bil Trst priključen Italiji) ostala večina umetnikov (Spacal, Lukežič, Cesar, Grom), ki so se vpenjali v italijansko in slovensko umetniško okolje. Zanje sta bili med najpomembnejšimi povojnimi razstavami dve ljubljanski – v Moderni galeriji leta 1950 in 1953. Pomembni sta bili tudi za umetnike, ki so živeli v Sloveniji, saj so se tako lahko seznanili z italijanskimi in evropskimi umetniškimi tokovi, kar zaradi političnih napetosti takrat ni bilo tako preprosto.
Slovenski umetniki so se tržaškemu občinstvu kolektivno nazadnje predstavili pred skoraj šestimi desetletji v galeriji Škorpijon, tokrat pa so njihova dela na ogled v razstavnih prostorih nekdanje glavne tržaške ribarnice, ki je po prenovi dobila ime Salone degli Incanti. Razstavljenih je 180 del štiridesetih slikarjev od začetka 20. stoletja do generacije, ki še vedno ustvarja. Dela so sicer v lasti različnih javnih in zasebnih ustanov s tržaškega in goriškega območja, večina pa jih je iz zbirk finančne družbe KB1909 iz Gorice in banke Monte dei Paschi iz Siene.
Družba KB1909 je naslednica Kmečke banke, ki so jo leta 1909 ustanovili Slovenci v Gorici in je že od začetka mecenka lokalnih umetnikov in kulturnih projektov, pomembnih za slovensko skupnost v Furlaniji - Julijski krajini. KB1909 je po drugi svetovni vojni precej umetnin podedovala od nekaterih slovenskih ustanov s tega območja, obenem pa že ves čas odkupuje dela slovenskih umetnikov s tega območja in v njeni zbirki je že več kot štiristo umetnin. Med njimi so znana imena, kot denimo Spacal, Grom, Černigoj, Cesar, Mušič, Kralj, Saksida, pa tudi manj znani avtorji, ki pa prav tako sestavljajo zgodovino umetnosti slovenske manjšine.
Časovno neomejena izposoja
Banka Monte dei Paschi iz Siene je umetnine slovenskih avtorjev dobila s prevzemom nekdanje Tržaške kreditne banke. Vendar je banka zdaj te umetnine vrnila slovenski skupnosti tako, da jih je posodila za neomejen čas, pravno pa je še vedno njihova lastnica. Umetnine so v skrbništvu družbe KB1909, lastniki pa so dovolili njihovo razstavljanje tudi
v prihodnje.
Razstava se začne z likovnimi deli umetnikov, rojenih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, ki so ustvarjali predvsem v prvi polovici
20. stoletja. Manj dovzetni za novosti postimpresionističnih gibanj so še naprej ustvarjali v duhu romantičnega realizma 19. stoletja in modernega impresionizma.
V to skupino sodijo portretist Avgust Bucik, akvarelista Cvetko Ščuka in Avgusta Šantel ml., samouk in avtor vedut Silvester Godina ter Albert Sirk.
Sledijo umetniki, rojeni na prelomu stoletja, ki so se izoblikovali v času med obema vojnama pod vplivom številnih evropskih umetniških gibanj in so ustvarjali predvsem v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Mednje prištevamo nekatere, ki so poznani in cenjeni tudi zunaj našega prostora: to so Veno Pilon, Luigi Spazzapan, Ivan Čargo, Avgust Černigoj, Tone Kralj, Riko Debenjak, Milko Bambič, Lojze Spacal in Zoran Mušič. Poleg njih srečamo nekatere manj znane, a zato nič manj pomembne slikarje, kot so Jože Cesar, Rudolf Saksida, Bogdan Grom, Robert Hlavaty, Avrelij Lukežič in Anton Mihelič.
Pregled zamejske umetnosti se sklene z ustvarjalnim delom mlajših slikarjev, ki so se izoblikovali v duhu umetniških gibanj druge polovice 20. stoletja: med njimi so se nekateri že umaknili z umetniškega prizorišča, večina pa jih je še danes zelo aktivna. V to skupino sodijo Silvester Komel, Paolo Petricig, Demetrij Cej, Andrej Kosič, Deziderij Švara, Robert Faganel, Klavdij Palčič, Vladimir Klanjšček, Franko Vecchiet, Boris Zulian, Edi Žerjal, Franko Volk, Robert Kozman, Hijacint Jussa, Alfred De Locatelli, Patrizia Devidè in Jasna Merkù.
Razlika pri obiskovalcih
Razstava je razdeljena na tematske sklope po motivih (krajine, portreti, tihožitja, interierji, intimistični prizori) in likovnih tehnikah (olja, akvareli, grafike). V okviru posameznih tematskih sklopov so dela združena po avtorjih in deloma kronološko.
Čeprav sta razstavi v Ljubljani in Trstu partnerski in čeprav predstavljata nekaj istih umetnikov, sta si različni. Niso različna le razstavljena dela, ampak sta tudi tematsko različno zasnovani (kustos ljubljanske je Vid Lenard, tržaške Joško Vetrih) in ne nazadnje se razlikujeta tudi postavitvi. Treba je zapisati, da ljubljanska tokrat prekaša tržaško. Še bolj opazna in pomembnejša pa je neka druga razlika. V tržaško galerijo so celo v soboto v času kosila nenehno prihajali obiskovalci, večinoma Italijani, čeprav je pri njih čas obedovanja domala nedotakljiv. Tudi zato je med tednom galerija opoldne zaprta. Pri nas si razstave, če ravno ne naletite na organizirano skupino, običajno ogledujete sami. Zakaj Slovenec tako težko prestopi galerijski prag, ostaja večno neodgovorjeno vprašanje.
Združeni Delo, Primorski dnevnik in Piccolo
Ne samo da so v Trstu prvič tako predstavljeni slovenski umetniki, ampak so se prvič v vlogi medijskega pokrovitelja združili tudi trije dnevni časopisi: Delo, Primorski dnevnik in Piccolo. Tudi to govori o zavedanju pomena skupnega prostora.
Primorski dnevnik, namenjen predvsem zamejcem, že od začetka sledi obmejnemu dogajanju, prav tako pa spremlja slovensko in italijansko družbeno-politično sceno. Piccolo, ki je bil vrsto let izrazito nenaklonjen Slovencem v Italiji, pa je po spremembi lastništva zadnja leta drugačen. Redno piše o slovenskem gospodarskem, političnem in kulturnem dogajanju; ni pomembnejšega kulturnega dogodka pri nas, o katerem ne bi pisal ali ga celo napovedal, da se ga lahko udeležijo tudi obiskovalci onstran meje. Najbrž je to pripomoglo k temu, da na ljubljanskih ulicah konec tedna pogosteje slišimo tržaško narečje.
