Tiskane izdaje
Carla Accardi, pionirka povojne italijanske abstrakcije, ključna tudi na področju eksperimentiranja s slikarskim medijem v neoavantgardnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, bi bila oktobra stara okroglih 90 let. A se je njeno življenje, kot piše italijanski tisk, včeraj izteklo v rimski bolnišnici Santo Spirito. Ustvarjala je skoraj sedem desetletij.
Po rodu je bila iz Sicilije. Leta 1924 se je rodila v Trapaniju, umetniško pot pa po selitvi v Rim začela v vplivni skupini Forma Uno, ki je izšla iz marksističnih nazorov in Italijo v prvih povojnih letih znova postavila na mednarodni zemljevid umetniških raziskovanj.
Accardijevo že dolgo umeščajo med osrednja imena italijanske abstrakcije, odločitev zanjo pa ji je prinesla tudi negativne odzive in sesutje mladostniških idealov. V zgodnjem povojnem času je bila namreč angažirana kot članica komunistične stranke; takoj po preselitvi v Rim je začela v letih 1946 in 1947 obiskovati komunistično celico, abstrakcija pa seveda komunistom, ki so podpirali realiste, ni bila všeč. Naposled je iz stranke izstopila.
»Komunizem je bil iluzija našega stoletja. Na žalost ni bil izvedljiv, tako kot ne enakost med ljudmi. Zame je bilo predvsem nepojmljivo, da bi zaradi političnega prepričanja ustvarjala slabo slikarstvo. Izstopila sem iz stranke, tako kot Antonio Sanfilippo in Giulio Turcato, drugi iz skupine, Achille Perilli in Piero Dorazio pa so postali socialisti,« se je teh let, denimo, spomnila v intervjuju ob razstavi v ljubljanski Mali galeriji Moderne galerije v sezoni 2004.
Sicer je abstraktne oblike razvijala v razmerju znakovnost − barve, pri čemer je od začetne črno-bele faze v petdesetih v naslednjem desetletju prešla k žarečim, tudi fluorescentnim barvam in k uporabi posebne plastične folije sicofoil, s katero je začela raziskovati optične učinke, nematerialnost slike in tudi njeno prostorsko razširitev, kar jo je privedlo do serij Rotoli (Zvitki) in Tende (Šotori).
To je bilo zanjo prelomno obdobje. Spremenila je koncept svojega slikarstva in ga poimenovala celo antislikarstvo. Družbeno se je angažirala tudi kot feministka.
Mednarodni preboj ji je uspel leta 1964 z nastopom na Beneškem bienalu, na katerem je bila tudi pozneje velikokrat navzoča − kot sodelujoča umetnica v letih 1976, 1978 in 1988, leta 1997 pa kot svetovalka komisije bienala.
V Mali galeriji so jo pred desetletjem predstavili tudi kot vir navdiha mnogo mlajšim generacijam, ki so njeno delo na novo interpretirale. Zatem so v tukajšnjem prostoru njena dela uvrstili še na 27. grafični bienale leta 2007, razstavo Stari mojstri v P74 leto zatem in nazadnje leta 2011 na projekt Popotni tovariši (Compagni di viaggio) v Mestni galeriji Ljubljana.
Recimo prek idej nomadstva in nepripadnosti, ki so jih zaznali v njenih delih, kakršno je šotor Trojni šotor (Triplice Tenda) iz let 1969−71, ali pa prek njene obravnave slike, ki jo je s prestopanjem od dveh dimenzij k trem (in nazaj!) oddaljila od konvencij ter vzpostavila tudi kot širši prostor komunikacije.
Znani italijanski umetnostni kritik Achille Bonito Oliva jo je naslavljal kar cavalliere (vitezinja). To zato, ker ji je ta naziv podelil predsednik Italije Oscar Luigi Scalfaro.
