Svetloba kot skrivnostna materija Vadima Fiškina

Gre za serijo razstav, ki so nastajale zadnja štiri leta. Prva, na kateri so se želeli posvetiti projektom na temo svetlobe kot umetniškega materiala in ne oblikovalskega okrasa, je bila v mariborski Kibli, kuriral pa jo je umetniški vodja ljubljanske galerije Škuc Tevž Logar.

Naslov Light Matters, ki je nastal ob razstavi, ni niti didaktičen niti simbolen, temveč z dvojnimi pomeni križa paradokse bivanja: »light« pomeni lahkoto, a tudi svetlobo, »matters« pa nosi pomen materije in vprašanja. S tem naslovom so označili umetniška dela, katerih sestavni del je svetloba.

Po Kibli so leta 2012 nadaljevali projekt v Galeriji Gregor Podnar v Berlinu (Light Matters 2), kjer so bili razstavljeni­ novi objekti, nato istega leta v Galeriji Gregor Podnar v Ljubljani (Light Matters 3) in ga zaokrožili na tokratni, Light Matters 4, ki je do 29. septembra na ogled v Galeriji Škuc.

Efemerno

Svetloba spremlja mnoga dela Vadima Fiškina. V projektu Light House (Svetilnik) je leta 1997 kupola dunajske Secesije mesec dni utripala v ritmu njegovega srca. Sončna svetloba je tudi v projektu Sun Stop, v katerem je prikazano sonce, ki nikoli ne zaide (na štiridesetih mestih po svetu je snemal sončni zahod).

Svetloba je osrednja tudi v projektu Another Day, ki je bil razstavljen na Beneškem bienalu v slovenskem paviljonu. V njem je 24 ur dneva zgostil v dve minuti in pol, v tem časovnem intervalu pa v prostoru bliskovito prelil vse svetlobne odtenke dneva in noči. »Svetloba je efemerna materija. Je materialna in hkrati časovno omejena,« je pojasnil Fiškin. »Iz te omejenosti sočasno dobimo tudi brezčasje, kot pri zvezdi, ki jo vidimo sijati na nebu, vendar je v trenutku, ko jo gledamo, lahko že ni več. Svetloba nosi sporočilo o nečem, kar je in česar hkrati ni več.

Svet okoli sebe vidimo in razumemo ob prisotnosti svetlobe, vendar znanstveniki še danes niso ugotovili, ali gre zgolj za fizične valove ali za bolj kompleksen sistem. V Bibliji piše, da je svetloba to, kar je. Svetloba je še danes težko razložljiva. Je najbolj vidna in sočasno najbolj skrivnostna ter nerazrešena. Po Einsteinovi teoriji ne more biti nobene hitrosti, ki je večja od hitrosti svetlobe.«

Kinetičnost

Hitrost, torej kinetičnost, gibanje in premikanje, je poleg svetlobe druga stalnica Fiškinovih del. V projektu Tour en l'air je s helijem napolnil pet balonov, ki so lebdeli v zraku in poplesavali na valček Čajkovskega. Tudi to delo, kot mnoga druga, je tehnološko zapleteno in je zanj potreboval ogromno časa za pripravo in izvedbo, zapletena instalacija, ki je pristala v zasebni zbirki, pa obsega trideset strani navodil za vzdrževanje. »Zvočni in kinetični elementi so poleg svetlobe enako efemerni in nekonstantni,« je pripovedoval Fiškin.

Vsi ti nekonstantni, neoprijemljivi materiali so gradniki tudi na tokratni razstavi v Galeriji Škuc, na kateri so postavljeni objekti, osvetljeni ali s površinami, ki sevajo svetlobo, s premikajočimi predmeti, potopljeni v zvok, ki ustvarja celosten ambient prostora. »Tehnologija je zame orodje, koristna naprava,« meni Fiškin.

»V znanosti me fascinira metodologija, v tehnologiji pa logika. Znanost je eno od logičnih raziskovanj, ki razkriva nepoznano, v njeni metodologiji vidim veliko podobnost z umetnostjo. Pokaže, česar prej nismo poznali, česar nismo razumeli in opazili. V teh primerih je metodologija znanosti zelo inspirativna.«

Poetičnost

Vadim Fiškin (Moskva, 1965) v svojih delih, ki so polna paradoksov, magičnosti in poetičnosti, združuje visoko tehnologijo in manualno, ročno delo, metafiziko in znanost, realnost in igrivo imaginacijo. »Zame je poetičnost najpomembnejši del umetnosti, pravzaprav tisti, ki iz umetnosti naredi umetnost.

Poetičnosti v umetnosti ne morete z ničimer nadomestiti. Ne morete je delati po receptu, kot tudi poezije ne, čeprav veste za vse tehnične podrobnosti, kakšne rime recimo obstajajo in kakšni ritmi. Umetnost je lahko kritična in socialno angažirana, a brez poetičnosti v njej ne boste ustvarili umetnine.«

Po izobrazbi diplomirani arhitekt moskovskega inštituta za arhitekturo od leta 1996 živi in dela v Ljubljani. Doslej se je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim trikrat na Beneškem bienalu (leta 1995, 2003 in 2005), na 3. istanbulskem bienalu, na prvi Manifesti v Rotterdamu, na 1. bienalu v Valencii, v dunajski Secesiji, v Galerie Nationale du Jeu de Paume v Parizu, v Martin-Gropious-Bauu v Berlinu, v muzeju Macro v Rimu in Drawing Centru v New Yorku.

V Sloveniji smo ga videli na razstavah Body and the East, Trienale U3, 7 grehov, v Galeriji Kapelica in Škucu, v Galeriji Gregor Podnar, zastopan pa je tudi v zbirki Arteast 2000 +.

Scenskost

Doslej je naredil okoli trideset scenografij, stalno pa sodeluje s koreografinjo in plesalko Matejo Bučar. Ena najbolj absurdnih in nemogočih je bila scenografija za predstavo Interpretacija sanj Matjaža Bergerja v Postojnski jami, v katero so namestili leteči balon, v zaprt prostor so torej namestili predmet, ki potrebuje odprtost in širjave.

Njegov urnik prihajajočih razstav je natrpan. Septembra razstavlja v baselski Ausstellungsraum Klingental, nato v Münchnu (ERES-Stiftung Foundation, namenjena je povezovanju med znanostjo in umetnostjo), sledi razstava v Centru sodobne umetnosti v Vilni, nato v Mestni galeriji, v Centru sodobnih umetnosti v Celju, oktobra pa bo odšel v londonski Frieze in Galerijo Peter Kilchmann v Zürichu.

Serijo Light Matters, ki se je začela v Kibli in končala v Škucu, bo zaokrožila publikacija, ki bo izdana po koncu razstave.