Tiskane izdaje
Na današnji mednarodni dan lutkarstva bodo v Atriju Narodnega muzeja Slovenije odprli razstavo 100 let slovenske lutkovne umetnosti, katere avtorja sta Agata Freyer in Edi Majaron, na ogled pa bo več kot dvesto lutk največjih in najpomembnejših slovenskih likovnikov in tehnologov zadnjega stoletja.
Glavni pobudnik razstave je bil Mini teater, sodelovali pa so še Unima Slovenija, slovenska lutkovna gledališča, Gledališki muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Narodni muzej Slovenije; največja zahvala pa gre Lutkovnemu gledališču Ljubljana, iz fundusa katerega je večina razstavljenih lutk.
»To je že tretja lutkovna razstava, ki jo je pripravil Mini teater,« je povedal njegov direktor Robert Waltl. »V Atriju so bile na ogled že poljske in srbske lutke, načrtujemo pa tudi razstavo francoskih lutk in lutk iz Izraela, pravzaprav tistih, ki so preživele holokavst.«
Razstava z zamudo
Z razstavo slovenskih lutk nekaj let zamujajo, saj za začetek slovenskega lutkarstva štejejo leto 1910, ko je nastala prva dokumentirana predstava Klemenčičevih lutk. »Imamo podatke, da je bilo lutkarstvo na naših tleh prisotno že prej, vendar nimamo zanesljivih dokazov,« je povedal Edi Majaron.
Vendar tokrat ni tako pomembna številka, temveč razstava, ki ponuja najlepše stvaritve slovenskih umetnikov. Razstava obsega izbor lutk najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov, ki so oblikovali lutke za slovenska lutkovna gledališča od začetkov 20. stoletja do zadnjih let.
Edi Majaron je povedal, da na razstavi ne bodo predstavljeni vsi ustvarjalci lutk pri nas. Kar velika vrzel je pri lutkah sokolskih lutkarjev, ki za sedaj še niso dovolj zbrane in obnovljene. Pomemben opus lutk je zapustil tudi rezbar Anton Jezovšek, ki je oskrboval z lutkami odre ne le po Jugoslaviji marveč tudi po svetu. Bine Rogelj je prispeval precej osnutkov za lutkovne predstave Lutkovnih gledališč Ljubljana in Dravlje. Andra Avčinova je ustvarjala lutke za televizijo ...
Vendar razstava ne želi biti enciklopedija lutkovni ustvarjalcev, je dodal. Njega in Agato Freyer smo tudi vprašali, katera je bila njihova najljubša lutkovna predstava. »Oba sva občudovala svoje učitelje vzornike, obema je najljubša Maeterlinckova Sinja ptica z lutkami Franceta Miheliča, ki je nastala v režiji Jožeta Pengova.«
Začetnik umetniškega lutkovnega gledališča Milan Klemenčič (1875–1957) je bil evropsko šolan slikar, v Slovenijo je presadil italijansko in nemško tradicijo, v spremnem katalogu piše Agata Freyer. Posvečal se je marioneti beneškega modela. Poudarjal je, da so lutkovne predstave njegove najpomembnejše razstave.
Dr. Niko Kuret (1906–1995), etnolog, pionir ročnih lutk, je v tridesetih letih namesto »nemškega« Gašperčka na oder ročnih lutk vpeljal slovenskega junaka Pavliho. Zavzemal se je za to, da bi ročna lutka prišla v vsako šolo, v vsak dom.
Nikolaj Pirnat (1903–1948), kipar in slikar, je narisal več skic za marionete Partizanskega lutkovnega gledališča, ki jih je izoblikoval kipar Lojze Lavrič (1914–1954). Prvemu obdobju novega poklicnega Lutkovnega gledališča Ljubljana pod vodstvom režiserja Jožeta Pengova so dali likovno podobo trije pomembni umetniki kiparji: Ajša Pengov (1913–1983), Mara Kraljeva (1909–2011) in Slavko Hočevar (1927–1996), ki so svoje ustvarjanje posvetili prav kreiranju lutk.
V tem obdobju so za Lutkovno gledališče Ljubljana ustvarili skice za lutke tudi naši največji slikarji: simbolist France Mihelič (1907–1998), ekspresionist Tone Kralj (1900–1975) in ilustratorka Marlenka Stupica (1927). V zadnjih desetletjih 20. stoletja so lutke oblikovali še drugi številni vrhunski slikarji in ilustratorji.
Veliko lutk je uničenih ali izgubljenih
Žal je velik del fundusa tudi uničen, precej lutk je zgorelo, nekaj je bilo ukradenih, precej jih je izginilo neznano kam. »Razstavo sva želela postaviti kronološko,« je povedala Agata Freyer, »da je razvidno, kako se je likovna poetika spreminjala skozi desetletja. Poleg tega sva želela izpostaviti nekaj vrhunskih mojstrov, kot denimo Jožeta Ciuho, Toneta Kralja, Marlenko Stupica ter pripraviti tudi hommage mojstroma, ki sta se prezgodaj poslovila – Matjažu Schmidtu in Mariji Luciji Stupici.«
»Gotovo največja izguba se je zgodila v požaru delavnice Viba filma leta 1972, ko so zgorele lutke za predstavi Zvezdica Zaspanka Mare Kraljeve in Sinja ptica Franceta Miheliča,« je povedal Majaron. »Tudi lutke po skicah Toneta Kralja za Pravljico o carju Saltanu so se med mnogimi selitvami porazgubile na neznan način, neznano kje, tako bo na razstavi predstavljen le delček. Podobno je z izjemnimi lutkami Tomaža Kržišnika za predstavo Molièrovega Žlahtnega meščana.
Njegove lutke za Igro o letu Svetlane Makarovič pa so bile iz iprena, ki žal hitro propada. Pogrešamo tudi izjemne lutke Melite Vovkove, marionete na žici iz predstave Kralj Matjaž in Alenčica Daneta Zajca in lutke za Farso o mojstru Petelinu. Tudi lutke Marije Lucije Stupica so predstavljene le delno, saj prvotni fundus mariborskega lutkovnega gledališča ni omogočil, da bi se občutljive lutke iz iprena ohranile za dostojno predstavitev.«
Slovenski likovni umetniki so se s svojim osebnim »rokopisom« radi odzvali povabilu režiserjev k sodelovanju pri nastajanju lutkovnih predstav. Večkrat so sami realizirali svoje skice, seveda ob sugestijah tehnologov. Njihovo delo je zelo pomembno, znali so svetovati tudi tistim, ki so se z oblikovanjem lutkovne predstave srečali prvič. Z znanjem in kreativnostjo so omogočili, da so iz skic nastale lutke zaživele na odru.
Poslanica
Ob mednarodnem dnevu lutk se vrstijo nacionalne in mednarodne poslanice. Avtor slovenske je Edi Majaron, častni član mednarodne zveze lutkarjev UNIMA, ki se sprašuje, zakaj mednarodni dan lutkarjev? Odgovarja: »Lutke ne sovražijo, niso zavistne, niso hudobne. Povejo vse, kar je treba povedati tako, da nismo prizadeti. Celo prevzamejo odgovornost za naše neuspehe in poraze. Vračajo nam ljubezen, zaupanje in iskrenost, kadar zares verjamemo vanje. Vsaj en dan v letu naj bi malo več mislili in govorili o lutkah ...«
