Tiskane izdaje
Španec, ki se mu je zazdelo, da je na platnih prepoznal moč genija, je kitajskemu slikarju ponudil veliko boljši posel. Preslikavanje slik znanih mojstrov. Qian Peishen, tako se je imenoval Kitajec, ni v tem videl nič nezakonitega. Konec koncev se na Kitajskem številni umetniki preživljajo tako, da ustvarjajo kopije znanih del, ki si jih premožni posamezniki želijo imeti v stanovanjih.
Od prvega naročila, za katero je Diaz Qianu plačal dvesto dolarjev, do leta 2011, ko so se pojavila prva sumničenja v zvezi s slikami, ki sta jih prodajala po uglednih ameriških galerijah, sta zaslužila na desetine milijonov ameriških dolarjev, na seznamu zdaj že 75-letnega Kitajca pa so bili slikarji, kot so Jackson Pollock, Mark Rothko ali Willem de Kooning.
FBI je razpisal tiralico
Medtem se je Joséju Diazu v poslih pridružil brat Jesus, prejšnji teden pa je FBI za vsemi tremi razpisal tiralico. Brata Diaz so takoj nato aretirali v Španiji in ju bodo verjetno v kratkem izročili ameriški oblasti. Qian je na Kitajskem.
Ker pa je, tako kot to naredijo številni Kitajci, kitajsko državljanstvo obdržal tudi po tem, ko je dobil ameriško (po kitajskih zakonih ob kitajskem državljanstvu ni mogoče imeti drugega državljanstva, vendar se mu večina Kitajcev ne odreče - tudi takrat ne, ko dobijo potni list druge države), je bolj malo verjetno, da ga bo FBI kdaj dobil v roke.
Poleg tega bi lahko Qiana v ZDA obsodili na 45 let zaporne kazni, on pa je za Kitajsko svojevrstna dragocenost, ker se je v šestdesetih letih iz Tajvana, kamor je njegova družina pobegnila pred komunisti, vrnil v Šanghaj.
Četudi se je rešil pred dolgoletno zaporno kaznijo, je slikar ponarejevalec sprožil vrsto globokih vprašanj. Koliko so pravzaprav vredne slike, ki jih je ponaredil? Ali imajo dela, ki jih je Qian podpisal, vrednost nerazumljenega genija? Kakšna je vloga galeristov v svetu umetnosti?
Ena najuglednejših galerij na Manhattnu, Galerija Knoedler (ki je bila v lasti vnuka milijarderja Armanda Hammerja), je Willema de Kooninga, ki ga je ustvaril Qian Peishen, prodala bogatemu poslovnežu za štiri milijone dolarjev.
Čeprav donedavnega ponosni lastnik slike zdaj toži galerista in zahteva, naj mu vrne denar, odvetniki trdijo, da tukaj ni nobene zakonske odgovornosti, ker je bila vsaka prodaja opravljena na podlagi mnenja strokovnjakov o izvirnosti dela. O tej namreč ni nihče dvomil.
»Še posebej zanimivo je, kako je Qian kopiral Pollocka,« mi je dejala neka kitajska slikarka. »Dolgo je prevladovalo prepričanje, da je kaj takega popolnoma nemogoče, saj je Pollock slikal frakture s trzljaji dlani, ki jih preprosto ni mogoče ponoviti.« »FBI pravi, da so (slike) narejene z rokami genija,« je dejal Qian lani v intervjuju za Bloomberg. »In to sem jaz. Kako je to čudno.«
Ko sem slikarko, ki ni hotela biti imenovana, ker gre za kočljiv in še nerešen primer, vprašala, kako je mogoče, da več deset let ni nihče podvomil o izvirnosti slik, je zavila z očmi. »Ljudje najpogosteje kupujejo imena, ne del. Tudi ko gledajo, kaj kupujejo, vidijo tisto, kar hočejo videti, in ne tistega, kar je v resnici pred njimi.«
Slike za ljubitelje, ki si ne morejo privoščiti izvirnika?
Od 33 milijonov dolarjev, kolikor jih je po mnenju FBI zaslužila špansko-kitajska trojica, je še najmanj, kot se zdi, spravil v žep slikar. Qian je za vsako delo dobil nekaj tisoč dolarjev, tako da je bil prepričan, da gre slika v dom ljubitelja umetnosti, ki si ne more privoščiti dragega izvirnika.
Zaljubljenec v slikarstvo je bil prepričan, da ponaredka genialnega dela ni mogoče narediti tako, da tega po kakšni podrobnosti ne bi odkrili, in preiskava je nato v resnici pokazala, da je podpise in leto nastanka na slike dodajal José Diaz. Qian se je temu vedno izognil.
Umetnostni kritik New York Timesa Ken Johnson je ob odkritju ponaredkov postavil filozofsko vprašanje: »Zakaj bi slike, o katerih vemo, da jih je ustvaril slavni umetnik, ovrednotili višje od tistih, ki jih je nekdo prekopiral, praktično pa ni mogoče nikjer prepoznati, po čem se takšne slike razlikujejo od izvirnika? Zakaj je pravi (Robert) Motherwell vreden več milijonov dolarjev več od lažnega, ki je videti enako dober?« Samo zato, ker je izvirnik eden, kopij pa je lahko več, odgovarja Johnson. Samo zato, ker tako določa trg.
