Tri razstave o olimpijskih igrah: ostajajo rezultati in spomini

Bogata fotografska zapuščina Edija Šelhausa in Marka Račiča. Celje je najbolj slovensko olimpijsko mesto.

pet, 27.07.2012, 12:00
Umetnost ustvarja igre lepše

Da Zgodovinski arhiv Celje razume sodelovanje z lokalno skupnostjo precej širše kot le v povezavi z zgodovino, so pokazali tudi s predstavitvijo mlajšega ustvarjalca Tomaža Milača, ki je povabljen v London, kjer bo med olimpijskimi igrami od 1. do 6. avgusta s petsto razstavljavci iz celega sveta v Muzeju Barbican razstavil sliko Pink Flamingo.

Projekt je del programa Creative Cities (Olympic Fine Arts), ki je nadaljevanje uspešnega razstavnega projekta – spremljevalna dejavnost olimpijskih iger v Pekingu 2008. Osnovno vodilo razstave je, da umetnost ustvarja igre lepše. Organizatorji so Ministrstvo za kulturo Kitajske, Olimpijski komite Kitajske, Kitajska nacionalna akademija umetnosti in organizacijski odbor londonskih olimpijskih iger.

Olimpijske igre so lahko tudi izziv za muzealce. V času letošnje olimpijade v Londonu so preteklemu olimpijskemu dogajanju razstavne dogodke ­namenili v treh ustanovah.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so iz fotografske zbirke Edija­ Šelhausa izbrali münchenske fotografske utrinke, v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) so pripravili osebno razstavo Marka Račiča Mojih 23 olimpijad, v Zgodovinskem arhivu Celje pa razstavo Celjski olimpijci 1936–1988. Razumljivo je, da nekatere osebnosti srečujemo na vseh treh.

Skoraj nenavadno bi bilo, da bi legendarni fotograf Edi Šelhaus manjkal prav na olimpijadi leta 1972 v Münchnu, ki jo je tragično zaznamoval palestinski teroristični napad na izraelske športnike, kajti s fotografskim aparatom je od športnih dogodkov spremljal kar štiri olimpijade ter več svetovnih in evropskih prvenstev.

Leta 2000 je svoj arhiv, v katerem je okrog 150.000 originalnih negativov in diapozitivov, podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije, iz katerega so doslej pripravili že sedem tematskih razstav, ki so gostovale po številnih krajih Slovenije in v zamejstvu.

Poleg tega v muzeju hranijo še okrog tisoč originalnih Šelhausovih črno-belih negativov iz druge svetovne vojne, ko je vojno dogajanje spremljal na osvobojenem in pol osvobojenem območju Bele krajine, Kočevskega ob Kolpi, na Notranjskem in celo do Zadra.

Okrog trideset tisoč Šel­hausovih negativov je muzeju leta 2009 podarilo tudi Delo, katerega fotoreporter je bil dolga leta.

Jugoslovanski športniki

Na razstavi Münchenski olimpijski utrinki 1972 je nekaj čez šestdeset fotografij, več sto si jih je mogoče ogledati na videoprojekciji, vrtita se tudi oddaja TV Slovenija Na sedmi stezi (München: olimpijsko mesto, priprave naših olimpijcev) in film Muzeja novejše zgodovine Slovenije Marko Račič, najstarejši še živeči slovenski olimpijec, v vitrinah pa je še nekaj dokumentarnega gradiva, povezanega z delom Edija Šelhausa med igrami v Münchnu.

V Münchnu je Šelhaus naredil okrog pet tisoč posnetkov, avtorica Jožica Šparovec pa se je odločala predvsem za tiste, na katerih so ujeti nastopi takratnih jugoslovanskih in drugih športnikov, še zlasti podelitve nagrad, vsakdanji utrip in tragični dogodki v olimpijski vasi 5. septembra.

Fotografiral je vse slovenske športnike, ki so nastopali v atletiki, gimnastiki, kajaku in kanuju, košarki, kolesarstvu, veslanju, judu in dvigovanju uteži, podelitev zlatih medalj boksarju Mateju Parlovu in jugoslovanski rokometni reprezentanci, srebrne medalje Josipu Čoraku in bronaste Milanu Nenadiću ter številne še danes znane športnike ali legende iz jugoslovanske in svetovne športne zgodovine, med njimi Jesseja­ Owensa, Abebe Bikilo, Marka Spitza,­ Shane Gould, Olgo Korbut ali Emila Zatopeka.

Dopolnjena razstava

V Slovenskem etnografskem muzeju so si zamislili zanimivo dopolnjevanje in nadgrajevanje stalne razstave Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta z vitrinjskimi, spletnimi osebnimi razstavami, filmskimi zapisi in pogovori. Na njih posamezniki ali skupine ob stalni razstavi razmišljajo o »lastnih življenjskih poteh in odkrivanju lastnega odnosa do izbranih trenutkov, ljudi in krajev« in stalno razstavo dopolnjujejo s predmeti iz osebne ali družinske dediščine, z zgodbami svojih spominov in spoznanj, s čimer dopolnjujejo tudi »predstave in védenje o tem, kako nastaja osebna in skupna dediščina in kakšne pomene tvori«.

Tako je nastala tudi razstava najstarejšega udeleženca poletnih olimpijskih iger Marka Račiča, večkratnega prvaka Jugoslavije v teku na sto in dvesto metrov, državnega rekorderja v teku na dvesto in tristo metrov ter osemnajstkratnega državnega rekorderja v štafetnem teku.

Nastopil je na olimpijadi leta 1948, ki je bila, tako kot letos, v Londonu (Račič je letos tam kot gost), ter na evropskih prvenstvih leta 1946 v Oslu in štiri leta pozneje v Bruslju. O prepletanju njegovega športnega in siceršnjega življenja govorijo avtorjev zapis, različni dokumenti, predmeti, priznanja, predvsem pa njegove fotografije.

Dragoceni fotografski fond

Marko Račič je z etnologijo in Slovenskim etnografskim muzejem močno povezan prek očeta Boža Račiča, znamenitega učitelja in zbiralca ljudskega blaga v Beli krajini, ki je prav tako v London na razstavo poslal znamenite pisanice.

Marko je bil tudi strasten fotograf, zato ne preseneča, da je svoj fotografski arhiv izročil prav Slovenskemu etnografskemu muzeju. V fondu je skoraj 3500 fotografij, od tega tretjina z različnih športnih dogodkov, ki se jih je udeleževal kot tekmovalec, trener ali funkcionar.

Zelo številni celjski olimpijci

Razstave o članih športnih klubov iz Celja, ki so se uvrstili na olimpijske igre, od berlinskih leta 1936 do seulskih leta 1988, so se lotili v Zgodovinskem arhivu Celje. Avtor razstave in kataloga Bojan Himmelreich je v uvodu zapisal, da nimata namena biti študija o razvoju športa v Celju v navedenih letih, marveč sta le »stranski produkt« delovanja Zgodovinskega arhiva Celje, katerega »zakonsko opredeljena naloga je zbiranje arhivskega gradiva javnopravnih ustanov, zavodov, organov s področja uprave, pravosodja, šolstva, zdravstva, kulture, sociale, znanosti, športa …, skratka vseh porabnikov javnega denarja. Tu so še zasebni ustvarjalci, pri katerih prav tako nastaja ali se zbira pomembna dokumentacija, ki marsikdaj pove kakšno zgodbo, ki je iz zgoraj naštetega 'uradnega' arhivskega gradiva ne bi slišali … Tega gradiva in tistega, kar pove, ne moremo najti nikjer drugje.« Mišljeni so različni dragoceni drobni tiski, od zapisnikov, prek pisem in fotografij, do vstopnic in častnih izkaznic.

Celjska atletika

Na podlagi teh dokumentov in z večletnim obiskovanjem celjskih olimpijcev ter evidentiranjem njihovega gradiva (ki ga imajo nekateri zelo malo, kvečjemu kakšno fotografijo) je nastal natančen pregled udeležencev olimpijad, njihovih krajev in seveda tudi rezultatov, hkrati je bil napisan tudi precejšen del zgodovine športa v Celju.

Zgovoren je podatek, da je na dvanajstih poletnih igrah v enaintridesetih nastopih tekmovalo dvaindvajset športnikov, na štirih zimskih olimpijadah pa v štirih nastopih dva športnika. Najbolje je bila zastopana atletika (tekmovalci so bili na vseh olimpijskih igrah), sledita ji gimnastika in rokomet, ki je z Rolandom Pušnikom v jugoslovanski reprezentanci tudi pozlatel.

Prijavi sovražni govor