Tržišče z zahodno umetnostjo stavi na arabske kupce

Čeprav je bilo glavno sporočilo Maastrichta, da se je baricenter umetnostnega trga preselil na Kitajsko, imamo po Baslu vtis, da se vse dogajanje vendarle ne bo preneslo na Daljni vzhod in da se bodo, kljub globalizaciji, vzpostavili manjši, kontinentalni trgi, ki bodo sledili­ ­lastnim pravilom.

Največja novost letošnje 43. edicije Art Basla je bila napoved o prevzemu nadvse uspešnega hong­konškega umetnostnega sejma (ustanovljenega leta 2007), ki bo tako postal del švicarske sejemske organizacije; centri prodaje bodo zdaj enakomerno razporejeni po treh celinah. Spomnimo, da je bil Art Basel ustanovljen leta 1970 na pobudo lokalnih galeristov, leta 2002 je na željo pomembnih ameriških zbirateljev stopil na ameriški kontinent pod imenom Art Basel Miami Beach (od 6. do 9. decembra 2012) in naslednje leto se bo, po prevzemu azijskega sejma, ki je zdaj postal Art Basel Hong Kong (od 23. do 26. maja 2013), približal kupcem s kitajskega trga.

Porazdelitev prodajnih artiklov, umetnostnih del, je bila prepoznavna že na letošnjem sejmu. Ker številke kažejo, da Kitajci kupujejo predvsem lastno umetnost in da se zahodni kupec težko odloča za kitajske avtorje, je bila na baselskem sejmu naprodaj le peščica kitajskih umetnikov (Zhang Huan, Zhang Xiaogang). Prav tako je bilo zaslediti le redke primerke indijske sodobne umetnosti (Subodh Gupta), nasprotno je bila okrepljena prisotnost japonskih galerij in ustvarjalcev (Hiroši Sugimoto, Čiharu Šiota, Tadaši Kavamata, Kacura Funakoši), morda tudi zaradi pomembnih razstav in prodajnih uspehov Jajoi Kusame (Tate Modern letos) in Takašija Murakamija (Versailles 2010). Prvič v zgodovini sejma sta se, sicer v okviru Art Statements, predstavili dve galeriji z Bližnjega vhoda, obe iz Dubaja (Green Art Gallery, Gallery Isabelle van den Eynde), kar kaže, da zahodno tržišče goji upe na arabske kupce (ki za razliko od Kitajcev kupujejo zlasti zahodno umetnost). V zadnjem letu naj bi za ohranjanje presežkov skrbela zlasti katarska kraljeva družina, ki naj bi bila, vsaj tako se govori, v ozadju zadnjih treh rekordov na dražbah (Cézanne, Munch, Rothko).

Rothko za 78 milijonov

V primerjavi s (politično) angažiranimi deli, ki so nastala v produkciji kaselske Documente, so umetnine, ki so naprodaj na baselskem sejmu, predvsem komercialnega značaja. Najvišjo sejemsko ceno je postavila londonska galerija Marlborough Fine Art, ki je v zameno za platno Marka Rothka Untitled (1954) zahtevala 78 milijonov dolarjev, kar ob sedanjem nivoju cen ni pretirana vsota, saj je bila Rothkova slika Orange, Red, Yellow (1961) na dražbi Christie's v New Yorku pred mesecem prodana za 87 milijonov dolarjev. Lastnik platna je najverjetneje pohitel s prodajo, saj se železo kuje, dokler je vroče, in poleg tega je v zraku bojazen, da je balon umetnostnega trga prenapet in da je le vprašanje časa, kdaj bo spet počil.

Zvezdnik sejma je bil tudi tokrat Larry Gagosian, vsaj kar zadeva medijsko odmevnost. Dela, ki so se zamenjala na stenah njegovega razstavnega prostora, so bila ocenjena na približno 250 milijonov dolarjev, kar naj bi predstavljalo osmino vrednosti celotnega sejma (okoli dve milijardi dolarjev). 
K tako visoki oceni je gotovo pripomogla »najsvetejša sobica« znotraj že tako posvečenega razstavnega prostora, kamor so bila odmaknjena dela Van Gogha, Picassa in Giacomettija. (Se morda tudi Gagosian zateka iz sodobne umetnosti h klasikom modernizma?) Veliko pozornosti sta bila deležna tudi oba Gagosianova projekta v sekciji Art Unlimited: premiera filma First Point realističnega slikarja Richarda Phillipsa, v katerem je nastopila Lindsay Lohan, in gigantna instalacija Franza Westa Gekröse.

Med 2500 umetniki 
dva Slovenca

Med razstavljenimi zahodnimi umetniki so bila naprodaj številna dela povojnih klasikov, med katerimi so po množičnosti izstopali Alexander Calder, Jean Dubuffet, Lucio Fontana in Andy Warhol 
(v različnih medijih; münchenska galerija Daniel Blau je prodajala risbe iz petdesetih let, med drugimi tiste, ki se niso prodale v Ma­astrichtu). Nadalje je kupec lahko izbiral med široko paleto tako imenovanih blue chipov sodobne umetnosti (Richard Prince, Cindy Sherman, William Kentridge, Gabriel Orozco, Anish Kapoor, Tony Cragg; če omenimo le nekatere). Najpomembnejše galerije so ponujale vsaj enega od umetnikov, ki letos razstavljajo na prestižnih lokacijah: recimo Damien Hirst (Tate Modern), Gerhard Richter (Centre Pompidou), Jeff Koons (Fundacija Bayeler v Baslu, otvoritev v času sejma), če omenimo nekaj superzvezdnikov. Nekoliko je presenetila odsotnost Joane Vasconcelos, ki pravkar razstavlja v Versaillesu; morda gre za komercialno potezo, saj bodo njene cene na jesenskih sejmih (London, Pariz) gotovo zrastle. Čeprav je letošnja kaselska Documenta poudarjeno nekomercialna, je Basel spretno izkoristil ponovno izpostavljenost konceptualne umetnosti, zlasti italijanske arte povera, saj je bilo najti lep izbor Aleghiera Boettija, Maria Merza in Giuseppeja Penoneja.

Med približno 2500 razstavljenimi umetniki sta bila tudi dva slovenska (v globalnem trgu je nacionalna oznaka sicer povsem nerelevantna, a vendarle). Galerija Gregor Podnar, ki postaja vse bolj prestižna, kar je razvidno tudi iz njene lokacije na sejemskem prostoru, je v Basel pripeljala objekt Tobiasa Putriha, pred tem predstavljen v Muzeju moderne umetnosti v Varšavi. Prav tako je berlinska Galerie Nordenhake (sedež ima tudi v Stockholmu), ki zastopa Marjetico Potrč, pomemben del razstavnega prostora namenila instalaciji omenjene umetnice. Arhitekturni objekt ali »primer samostojne bivanjske enote«, ki je bil del južnoafriškega projekta (Duncan Village Core Unit, 2002–2012), bo zdaj v zasebni zbirki. Spomnimo, da je lani ameriški tednik Newsweek­ Marjetico Potrč uvrstil na lestvico desetih najpomembnejših sodobnih umetnikov.