U3: Kdo je danes umetnik in kaj je umetnost

Kdo sploh je danes umetnik in kaj je umetnost, so vprašanja,­ ki jih bo sprožila tudi letošnja trienalna razstava U3, kajti klasičnih objektov, kot smo jih bili vajeni nekoč, je na razstavi malo. Poleg vizualnih umetnikov sodeluje vrsta tistih, ki prihajajo iz gledališkega ali glasbenega področja, ob umetnikih so na trienalnem programu tudi festivali in javni zavodi.

Nataša Petrešin - Bachelez, ki so ji zaupali letošnji U3, je kot sestavni del trienala dodala vrsto posvetov in predavanj, ki se bodo zvrstili do 29. septembra, za rdečo nit pa je izbrala temo prožnosti. »Živimo v času, ki ga zaznamujejo prekernost dela in nemogoča politična ter družbena situacija,« je pojasnila. »Pregledni dogodki, kot je trienale, so priložnost za detektiranje ustvarjalnih subjektov, ki zaznamujejo naš čas in prostor.« Zato se je odločila, da bo predstavila srednjo in mlajšo generacijo.

Na izbor teme so močno vplivali­ dogodki zadnjega leta, recesija, množično odpuščanje delavcev, protesti, odzivi civilne družbe. Želela si je, da bi se vse to odrazilo na trienalu, ki – zaradi družbene napetosti – odpira vprašanja našega sobivanja: kako obstati v času krize in šoka. Možen odgovor je v konceptu prožnosti, ki poskuša v razvitem svetu nadgraditi sedanjo ideologijo trajnosti in trajnostnega razvoja. Pri prožnosti gre za telo, ki ga v naravi in fiziki opisujejo kot prožno, vzdržljivo in zmožno vrnitve v prvotno stanje (primer je morska spužva ali goba za umivanje). Psihologi uporabljajo termin za življenjsko odpornost, ko posameznik po šoku ali hujšem stresu hitro najde pot nazaj v svoj polni potencial.

Ne gre torej za sposobnost prilagajanja, temveč je prožnost v času vzajemne soodvisnosti pomemben dejavnik pri iskanju ponovnega ravnovesja v družbi. »Prožnost, ki prihaja iz fizike, je bila zame metafora za strategijo preživetja v današnjem času, ko o ničemer ne moremo biti gotovi in nas pretresajo šoki in negotovost,« je osvetljevala. »Posebno mlajša generacija umetnikov mora biti izjemno iznajdljiva pri iskanju sredstev in najti nove oblike sodelovanja, da lahko preživi. Njihovo življenje in način soočanja z vsakdanjostjo se zato čedalje bolj zlivata v dela, ki jih ustvarijo.«

Ti končni izdelki odpirajo nova žarišča vprašanj: kdo sploh je danes umetnik in kaj sploh je umetnost. Klasičnih objektov, kot smo jih bili vajeni nekoč, je na razstavi namreč malo.

Ne samo razstava

»Upam,« je dejala Petrešinova, »da bo trienale pokazal, da obstoječih umetniških praks ne moremo predstavljati le kot objekte na razstavi, zato sodeluje vrsta umetnikov, ki se ne dotikajo samo likovnosti, temveč tudi drugih umetniških zvrsti, od performativnih do glasbenih. U3 letos prvič ni samo razstava, temveč niz dogodkov, od performansov, koncertov, posvetov do akcij. Vse te prakse se prepletajo, zato je trienale postal pregled sodobne umetnosti, ne le vizualne. Poleg slovenskih umetnikov so na njem tudi tujci, ki delujejo v Sloveniji ali sodelujejo s slovenskimi umetniki.« Dodala je: »Državna meja namreč ni tisto, kar definira vsebino in značilnosti nekega prostora.« Iz vsega tega je izbrala prakse (participatorne, arhitekturne, družbene, državljanske, diskurzivne), ki se – v skladu s temo prožnosti in preživetja v času krize – ukvarjajo z raziskovanjem novih skupnostnih principov in temeljnih družbenih vprašanj o sobivanju.

Izbranih je štirideset posameznikov in kolektivov, ob njih pa vsaj petnajst nevladnih organizacij in galerij, vrsta drugih institucij (kot koproducenti) ter celo dva festivala­ (Mladi levi in Cofestival). Spisek je dolg, med njimi so poleg vizualnih umetnikov (Nika Autor, Jasmina Cibic, Ana Čigon, Janez Janša, Maja Smrekar, Meta Grgurević in Urša Vidic, Maja Hodošček, Ištvan Išt Huzjan, Sebastjan Leban in Staš Kleindienst, Luiza Margan, Andrej Škufca, Mark Požlep in Jaša, Matej Stupica, Nina Slejko Blom, Tina Smrekar idr.) tudi performativni (Mare Bulc in Matej Recer, Maja Delak in Luka Prinčič, Leja Jurišić in Teja Reba, koreografinja in plesalka Urška Vohar, dramaturginja Maja Šorli, Irena Tomažin, Via negativa idr.) in glasbeni (Miha Ciglar), ki se gibljejo na meji med vizualnim in odrskim ter zvočnim. Poleg njih so tudi posamezniki, ki prihajajo iz neumetnostnih področij (filozof in politolog Ciril Oberstar, kustosinja Jelena Petrović idr.) ter kulturnih organizacij, ki poganjajo festivale in druge raznolike programe (BioTehna, laboratorij za umetniško raziskovanje živih sistemov, Bunker in festival Mladi levi, Delavsko-punkerska univerza, Kud Mreža, Galerija Alkatraz, Kud Obrat, Maska, RogLab – pilotni projekt za bodoči Center Rog, ProstoRož, Studio 6 Zavoda SCCA-Ljubljana idr.).

Trienale se bo dogajal na več lokacijah, glavnina sicer v MSUM in na muzejski ploščadi. Natančen razpored najdete na spletni strani trienala, na kateri bodo dokumentirali vse dogodke ter po koncu trienala izdali celoto v katalogu.

Pregled slovenske umetnosti

U3 je zasnovala Moderna galerija leta 1994 kot triletni pregled slovenske umetnosti, ki se je sčasoma prelevil v prikaz umetnosti v Sloveniji. »Kontekst časa se spreminja, z njim pa tudi načini razstavljanja sodobne umetnosti,« meni direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. U3 vsaka tri leta zaupajo drugemu kustosu, izmenično slovenskemu in tujemu, doslej so se v tej vlogi zvrstili Tomaž Brejc (1994), Peter Weibel (1997), Gregor Podnar (2000), Christine van Assche (2003), Jurij Krpan (2006), Charles Esche (2010) in letos Nataša Petrešin - Bachelez.

Za trienalni pregled domačega umetniškega ustvarjanja so se odločili v času, ko se je Moderna galerija začela odpirati v mednarodni prostor, obravnavati pojem sodobnosti, se posvečati mladim umetnikom ter organizaciji javnih diskusij. U3, kar je kratica za jutri, je posvetila tistim, ki razmišljajo, kako stopiti korak naprej, in umetniškim praksam, ki napovedujejo prihodnost. Tudi svoj muzej sodobne umetnosti na Metelkovi (MSUM) je oblikovala okoli pojma sodobnosti, ki je v zadnjih letih tema, o kateri izhajajo številne knjige. »Nobena okrogla miza o sodobni umetnosti ne gre mimo vloge Petra Weibla, ki je bil kustos drugega U3 leta 1997,« je dodala Badovinčeva. Takrat so se namreč najbolj intenzivno sprožili polemike in pogovori o tem, kaj sploh je sodobna umetnost in kakšna je vloga kustosa pri pripravi razstave. Naloga U3 je odpiranje tovrstnih diskusij in pričakovati je, da bo tako tudi letos.