Tiskane izdaje
Dunajska Albertina, eden osrednjih muzejev v Avstriji - in na področju zbiranja grafik, risb ter drugih del na papirju tudi najpomembnejši na svetu -, bo prihodnje leto v dobršni meri v znamenju prve črke v abecedi, s katero se začenja tudi njemo ime. Črke A.
Albertina nosi ime po ustanovitelju, vojvodi Albertu von Sachsen-Teschen (1738-1822), naročniku njene izgradnje in mdr. možu nadvojvodine Marije Kristine (1742-1798), najljubše hčerke Marije Terezije. Tako Albert kot Marija Kristina sta tudi postavila temelj umetniški zbirki.
Med 14. marcem in 29. junijem prihodnje leto se bodo svojega ustanovitelja v Albertini spominjali s projektom Vojvoda Albert von Sachsen-Teschen - Življenje med Dürerjem in Napoleonom, na katerem bodo razstavili okoli 200 del iz zbirke, ki se nanašajo nanj, vključno s tako ikoničnimi deli, kot je Dürerjev Zajček. Ta bo nekakšen emblem razstave, na kateri bo mogoče srečati še dela Michelangela, Rubensa, Rembrandta in mnogih drugih.
Uvod v program bo sicer že pred tem, med 13. februarjem in 18. majem, pripadel ameriškemu slikarju in kiparju Ericu Fischlu, ki velja za enega osrednjih sodobnih figuralikov v ZDA, zatem, med 10. majem in 24. avgustom, pa bo na vrsti Povečava, svojevrsten poklon kultnemu istoimenskemu Antonionijevemu filmu. A razstava ne bo filmska, temveč fotografska, saj so v muzeju svojo zbirateljsko politiko razmeroma nedavno razširili na ta medij, na katerega je vplivala tudi mojstrovina Michelangela Antonionija.
Naslednji »A« bo med 28. majem in 14. septembrom pripadel ameriškemu protagonistu pop arta Alexu Katzu. Gre za slikarja, katerega zgodnja kariera sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je še občudoval ekspresivno abstrakcijo sonarodnjakov na čelu z Jacksonom Pollockom, ki je bila tedaj na vrhuncu uveljavitve v umetnostnem svetu, zatem pa se je zbližal s trendom, ki je bil odziv nanj in s katerim se je tudi proslavil: s popartom. Postavljajo ga med tiste njegove utemeljitelje, ki so že zgodaj uveljavljali njegove značilnosti.
Tudi sam je iskal predloge za lastna dela v vsakdanjem življenju, tega pa je obravnaval skozi glamur, h kateremu od nekdaj sodijo izobilje barv, dekorativnosti in kiča. Formiral se je sicer v tedanji svetovni metropoli vizualne umetnosti, New Yorku, ob tem pa tudi na Šoli za slikarstvo in kiparstvo v mestecu Skowhegan v zvezni državi Maine, ki so jo ustanovili po drugi svetovni vojni in še danes ponuja rezidenčne programe. Ustvarjanje v Mainu kot alternativo delovanju v New Yorku je ohranjal še dolga desetletja.
Med 3. septembrom in 6. januarjem 2015 bo na vrsti še umetnost domačina Arnulfa Reinerja, ki se mu bodo v Albertini poklonili ob njegovem 85. rojstnem dnevu. Rainer že dolgo zaseda status enega osrednjih protagonistov avstrijske povojne umetnosti, sicer pa je tudi nekdanji profesor na dunajski Akademiji za likovno umetnost.
Ta podatek ni nepomemben, saj je likovni samouk, ki je sicer vpisal študij na dveh dunajskih akademijah, a ga je kmalu obesil na klin in svoje delo naslonil na tradicijo avstrijskih ekspresionistov. Prav tak, namreč mojster ekspresivnega slikarstva, je postal tudi sam, mednarodni sloves pa si je prislužil z lastno različico slikarstva informela, zlasti z značilnim združevanjem akcijskega slikarstva in fotografije (začenši z avtoportreti, na katere je posegal z ekspresivnimi barvnimi nanosi). Posvetil se je tudi body artu oziroma performansu.
Za konec razstavnega programa 2014 v muzeju napovedujejo še razstavo okoli stotih slik, risb in objektov katalonskega nadrealista Joana Mirója, ki bodo dostopni med 12. septembrom in 11. januarjem 2015.
Miró je eno vodilnih imen slikarstva v času preobratov k nadrealizmu in abstrakciji. Študiral je v rojstni Barceloni, na tamkajšnji Šoli lepih umetnosti in Akademiji Galí, v francoski nadrealizem pa je vstopil po cézannovskih, fauvističnih in kubističnih začetkih, na katere sta vplivala tudi katalonska ljudska umetnost in srednjeveška romanika.
Tudi pri njem je bil prelomen Pariz, kamor se je preselil leta 1920 in kjer je sodeloval na vseh najpomembnejših razstavah nadrealistov. Razvil je zanj značilno svobodno, kaligrafsko igro abstraktnih form in barv, zaradi katerih ga je André Breton označil za najbolj nadrealističnega med vsemi pripadniki gibanja.
