Tiskane izdaje
London - Na retrospektivni razstavi britanskega umetnika Damiena Hirsta, ki se za javnost odpira danes v eni najpomembnejših evropskih galerij Tate Modern v Londonu, je v Britaniji prvič predstavljena najdražja umetnina v zgodovini - For The Love of God, 75 milijonov evrov vredna človeška lobanja iz platine s pravimi človeškimi zobmi in obložena z diamanti.
Na lobanji je 8601 diamant (1.106,18 karatov), največji, 52-karatni, je vgrajen v čelo. Potem ko je bila leta 2007 prvič predstavljena javnosti, jo je kupil konzorcij poslovnežev in kot se je pokazalo pozneje,ta konzorcij sestavljajo umetnik sam, njegova galerist in njegov menedžer ter ruski oligarh Viktor Pinčuk, oboževalec Hirstove umetnosti. Zamisel za to delo se je Hirstu porodila, ko je razmišljal o tem, kako je ves zahodni svet obseden z lobanjami, vendar se »vseeno izogiba soočenju s smrtjo«.
Skulpture, slike, vitrine
Retrospektiva v Tate Modern je prva Hirstova samostojna razstava v vodilni britanski ustanovi za moderno umetnost, do zdaj je imel retrospektivi v Neaplju in Monaku. Na razstavi, ki bo odprta do 9. septembra, bodo na ogled najpomembnejša Hirstova dela zadnjih dveh desetletij. Njegova dela so razdeljena v tri skupine: skulpture, slike, steklene vitrine. Med njegove najbolj znamenite skulpture sodi serija omaric s kiruriškim priborom in stekleničkami pisanih tablet na policah (Medicine Cabinet). Med slikami so najbolj znane tiste z raznobarvnimi pikami. V vitrinah pa so mrtve, včasih tudi secirane živali - krava, ovca, morski pes -, shranjene v formaldehidu.
Na ogled tudi morski pes
V Tate Modern je med drugim na ogled delo iz njegove naravoslovne serije Natural History, vključno z morskim psom v formaldehidu The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living iz leta 1991. Razstavljena je tudi A Thousand Years iz 1990, velika steklena vitrina, razdeljena na dva dela - v enem delu so muhe, v drugem pa kravja glava, ki je njihova hrana. Da bi se muhe nahranile, morajo najprej najti pot do glave in se tudi izogniti uničevalcu insektov. Sporočilo tega dela je živeti in umreti. Razstavljene so tudi Hirstove instalacije ter pikčaste slike. Teh je do zdaj naslikal, pravzaprav mu jih v njegovi »tovarni umetnosti« slikajo drugi, približno tisoč, poimenoval pa jih je po kemikalijah in zdravilih na recept. Serijo Spot paintings je začel delati leta 1986, eno od njih je prodal lani za dobra dva milijona evrov, vendar to ni najvišja cena, ki jo je dosegel za katero od svojih slik iz te serije. Najdražja je platno, imenovano 3 -(5-chloro-2-hydroxphenylazo)- 4, 5-dihydroxy-2, 7-naphthalenedisulfonic acid, ki ga je leta 2008 prodal za 2,6 milijona evrov. Sicer pa naj bi bila najdragocenejša slika s 25.781 pikami premera en milimeter, od katerih je prav vsaka naslikana z drugačno barvo. Z njo je hotel pokazati, »da je opazovanje slike lahko podobno drogiranju«. Hirstovo najdražje prodano delo nasploh pa je Lullaby Spring, tri metre široka kovinska omara s 6136 tabletami, ki so ga na dražbi za 19,2 milijona dolarjev leta 2007 prodali katarskemu emirju, kar je bila najvišja cena za delo živega umetnika.
Najbogatejši umetnik na svetu
Damien Hirst (1965) je s 730 milijonov evrov vrednim premoženjem najbogatejši umetnik na svetu. Tako s svojo umetnostjo kot z izjavami vzbuja veliko pozornost javnosti, ima privržence in nasprotnike. Nekateri v njegovem delu prepoznavajo umetniško globino, drugi ga označujejo za komercialno početje, ki stremi zgolj k čim večjemu zaslužku. Hirst, ki je marketinško izjemno spreten, se na kritike odziva ostro in provokativno, kar še pripomore k njegovi svetovni slavi. Retrospektiva v Tate Modern naj bi vendarle prikazala globljo plat njegovega ustvarjanja skozi štiri teme, na katere se Hirst osredotoča: smrt, sodba, pekel, nebesa. Tako naj bi z živalmi v formaldehidu ljudi soočal s praznino smrti, končnostjo in tišino. V delih s črvi, metulji in muhami insekte najprej goji in jih hrani, nato pa jih hladno opazuje, kako poginjajo ter se pri tem vživlja v vlogo Boga, ki življenje daje in ga jemlje.
Znebite se Hirstovih del
Razstavo je z vsemi topovi pričakal Julian Spalding, nekoč eden od vodilnih britanskih galeristov, danes pa kritik in pisec. Spalding je v britanskem Independentu objavil unčiujoč članek, v katerem lastnikom Hirstovih del svetuje, naj se jim čim prej znebijo. Napoveduje, da dela Hirsta in drugih konceptualnih umetnikov, se pravi umetnine idej, v prihodnosti ne bodo nič vredna. Spalding je odprtje Hirstove razstave pospremil tudi z izdajo knjige Con Art - Why You Ought To Sell Your Damien Hirsts While You Can, v kateri med drugim pravi, da je Hirst postal najbogatejši Britanec s sposobnostjo trženja svoje znamke.
Hirst kot blagovna znamka
Damien Hirst za trženje ni le nadarjen , ampak se ja zanj tudi usposobil pri guruju marketinga Charlesu Saatchiju. Revni Hirst, študent drugega letnika Goldsmiths Collegea, in dve desetletji starejši Saatchi, zbiralec umetnin, sta se spoznala leta 1988 na študentski razstavi Freeze v opuščenem skladišču v Londonu. Hirst je bil eden od organizatorjev razstave, njegovo umetniško delo zanjo pa je bilo narejeno iz kartonastih škatel, ki jih je prebarval. Naslednjič sta se zbiralec in umetnik srečala v drugem skladišču, kjer je Saatchija prevzela prva Hirstova velika instalacija z živalmi, imenovana A Thousand Years. To umetnško delo je bilo sestavljeno iz velike steklene posode, v kateri so bili živi črvi in muhe, ki so se hranili z gnijočo kravjo glavo. V posodi je bila tudi električna past, ki je ubijala muhe. Prizor je tako prevzel Saatchija, da je začel s Hirstom sodelovati: financiral je vse, kar je umetnik sproduciral. S Saatchijevim denarjem je nastal morski pes v formaldehidu in prvič je bil razstavljen v Saatchijevi galeriji. Hirstove razstave so postale s Saatchijevo pomočjo uspešnice. Leta 1995 je prejel prestižno Turnerjevo nagrado, ima tudi številne druge, med njimi veliko častno nagrado na mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani leta 2001. Njegova dela so s Saatchijevo izdatno pomočjo dobila ceno. Eden od prvih velikih kupcev je bil bogati ameriški borzni posrednik Steve Cohen, ki je za dvanajst milijonov dolarjev kupil Hirstvo prvo živalsko skulpturo. Eden od kritikov je tedaj napisal: »Da bi ameriški broker Steve Cohen zaradi hipnotizirane oblike kulturnega snobizma plačal dvanajst milijon dolarjev za tretjino tone morskega psa, ki že močno gnije, je skoraj nemogoče verjeti ... Cohenu morda dvanajst milijonov ne pomeni nič, toda misel, da je plačal toliko denarja za gnilo ribo, je popolnoma škandalozna.«
Padec cen
Za velikanske zneske je zatem Hirst prodajal tudi druga dela, vrhunec pa je bila njegova samostojna dražba v okviru hiše Sotheby's 15. septembra 2008, na dan, ko je šla v stečaj Lehman Brothers. Takrat je v dveh dneh prodal 218 del in zaslužil dvesto milijonov evrov. Na tej dražbi je bilo njegovo delo v povprečju prodano za 610 tisoč evrov, danes pa v povprečju dosega sto tisoč evrov.
A na padec cen ni vplivalo razpadlo prijateljstvo s Saatchijem, temveč finančna kriza, pod vplivom katere so počili vsi prenapihnjeni baloni vključno z umetniškimi. Prijateljstvo s Charlesom Saatchijem se je končalo prav zaradi galerije, v kateri Hirst zdaj razstavlja. V Tate Modern naj bi imel retrospektivo že leta 2003, vendar je takrat Saatchi v Londonu odprl svojo novo galerijo z razstavo, ki je vključevala tudi Hirstovo retrospektivo, zaradi česar je tista v Tate Modern padla v vodo. Pri tem sta se prijatelja sprla tudi zato, ker je Saatchi kot umetniško delo razstavil tudi avtomobil, ki je bil v dobrodelne namene okrašen s Hirstovimi značilnimi pikami. Hirst je takrat vzel v svoje roke tudi trženjske vajeti in to nič manj uspešno od njegovega dotedanjega skrbnika, promotorja in učitelja. Temu je Hirst, tudi velik zbiratelj umetnin, sklenil konkurirati še z lastno galerijo, ki jo namerava čez dve leti odpreti v Londonu. »To bo moja verzija galerije Saatchi, prostor za razstavljanje moje zbirke sodobne umetnosti, ki gre od Bacona naprej,« je izjavil.
Preziran in oboževan
Četudi je Hirst v umetniških in intelektualnih krogih na Otoku preziran, ker simbolizira vso gnilobo v umetnosti liberalnega kapitalizma, bo retrospektivna razstava zagotovi pritegnila množice obiskovalcev, tako domačih kot tujih. Razstave, ki šokirajo, so pač magnet in težko si je zamisliti šokantnejšo od Hirstove.
