Tiskane izdaje
Najpomembnejši dosežek letošnjega bienala se zdi na videz banalno, a glede na dogajanje v zadnjih letih nikakor ne samoumevno dejstvo, da je obstal kot »grafični bienale«, da njegovi usmerjevalci niso podlegli pritisku tistih, ki so ga hoteli preobraziti v še enega izmed mnogih bienalov sodobne umetnosti, ki bi se težko izognil perifernosti.
Prireditev se je torej »obrnila k sebi«, novo vodstvo MGLC in njegovi sodelavci so na novo ovrednotili preteklost prireditve, o čemer pričata tudi obletnična razstava v Cankarjevem domu in prispevek v katalogu, hkrati pa se niso zaprli pred izzivi visokotehnološke, z vsakovrstnimi vizualijami nasičene sodobnosti.
Rezultat spominja na nekatere pretekle bienale, na katerih se je korak za korakom uveljavila drugačna, razširjena definicija grafike kot dela univerzuma različnih reproduktibilnih umetniških izrazov. Puristi z rezultatom seveda niso zadovoljni, ne tisti, ki prisegajo na klasične grafične tehnike, ne oni, ki se jim zdi grafika dokončno preživela, a preostali, in to je širok krog ljubiteljev umetnosti, na razstavah bienala gotovo najdejo kaj zase.
Videno znova potrjuje, da v umetnosti ni primaren način, forma, ki jo nekdo izbere za svoj izraz, ampak ubrano prežemanje le-te in sugestivne vsebine, da torej ni aktualnih in zastarelih načinov umetniškega ustvarjanja, ampak le bolj ali manj uspešni avtorski nagovori. Selektorica bienala, Američanka Deborah Cullen, je izbrala ustvarjalce iz dovolj širokega spektra izraznih načinov, pripoznala je relevantnost avtorjev, ki ustvarjajo v različnih grafičnih tehnikah, ob tem pa se ozrla po »podaljških tradicionalnih tehnik in novih pristopih k ustvarjanju odtisov«.
Med avtorji, ki iz različnih razlogov prepričajo, velja omeniti dvojec Allora & Calzadilla z ogromnimi lesorezi z ameriškimi vojaki v Afganistanu v pomenljivih opravah za noč čarovnic, artefaktno Knjigo mrtvih, metaforični »projekt v izginjanju«, ki priča o človeku v rezu med njegovo biološko in tehnološko določenostjo (avtorja sta slikar Dennis Ashbaugh in pisatelj William Gibson, utemeljitelj literarnega kiberpanka).
O vsakdanjih stiskah, iskanjih mladih pričajo odtisi šolskih klopi Ottjörga A. C., vitalnost dokazuje veteran Gerhard Richter s »knjigo vzorcev«, v kateri preobraža svoje mladostne modernistične obsesije v duhu digitalne dobe.
O globalizaciji in lokalnih travmah na svež način priča serija lesenih surfov z vžganimi besedili Beatlesov Vietnamca Tomasa Vu-Daniela, nagrajenka bienala, v tujini živeča Kubanka María Elena González, pa s projektom združuje širok razpon predstavljenih načinov umetniškega izraza in tako povzema duha tega pragmatičnega bienala.
Predstavi se nam z razgrnjenim brezovim lubjem in z njegovimi odtisi ter na podlagi njegove strukture izdelanimi glasbenimi zvitki, prelitimi v zvoke, ki zvenijo modernistično. V naravi so stvari torej prepletene in ni razloga, da ne bi bile tudi v umetnosti.
