Tiskane izdaje
Medtem ko ruski slikar Konstantin Altunin, ki si je v sanktpeterburškem Muzeju moči drznil razstaviti sliko Vladimirja Putina in Dmitrija Medvedjeva v ženskem perilu, ostaja na begu v Franciji, daleč od ruske policije, ki je razstavo zaprla in več del z nje zasegla, avtorja pa - zaman - čakala na njegovem dom, je daleč stran, v Sibiriji, za novo umetniško provokacijo poskrbel njegov kolega Vasilij Slonov.
V Krasnojarsku, v tamkajšnjem Muzeju Center oziroma na njegovem dvorišču moskovske cenzorje izziva s projektom Zgodovina Rusije, 20. stoletje - Od Lenina do Putina, del te pa je tudi serija mesarskih sekir, na katere je vgraviral portrete devetih sovjetskih in ruskih političnih velmož.
Kaže, da je akcent na kontinuiteti. Putina je na Reutersovi fotografiji pridružil kar Stalinu in ga zapičil v tnalo.
Slonov ima sicer pri ruskih možeh postave, ki se po nareku politikov neobičajno radi posvečajo sodobni umetnosti, s čimer postavljajo Rusiji značilno zrcalo, gotovo dolg dosje.
Junija je oblast zaprla njegovo razstavo Dobrodošli! Soči v Muzeju sodobne umetnosti v Permu, mestu blizu Urala, ki so ga med letoma 1940 in 1957 imenovali kar Molotov. Na njej je logotip prihajajočih zimskih olimpijskih iger v Sočiju povezal s povsem drugačnimi motivi - pet olimpijskih krogov je, denimo, postalo pet zank za vislice ali lobanj, iz značilnih babušk granate, kalašnikove je okrasil z nacionalnimi vezeninami -, kar je bilo dovolj za zaprtje.
In za odpustitev kustosa muzeja Marata Guelmana, ki velja na ruski sodobni umetniški sceni za enega pomembnih. Pred odpustitvijo, ki jo je odredil kulturni minister za regijo Perma Igor Gladnev, je policija kustosovo pisarno tudi temeljito prebrskala.
Uradno so Slonova obtožili le nelegalne uporabe simbola olimpijskih iger v Sočiju, najdražjih v dosedanjih zgodovini, ki so medije sicer že polnile zaradi zgodb o korupciji in izkoriščanju migrantskih delavcev.
A si zna tudi aktualni ruski vrh umetnost, ki je bila nekdaj provokativna, »izposojati«. Logotip prihajajočega vrha skupine G20 v Sankt Peterburgu namreč izhaja prav iz ruske slikarske avantgarde. Čisto uradno, iz umetnosti Vasilija Kandinskega in Kazimirja Maleviča izpred stoletja.
Usoda slednjega je znova značilno aktualna.
V kraju Nemčinovka pri Moskvi, kjer so odkrili in potrdili lokacijo Malevičevega groba, se okoli te točke po pisanju tiska pravkar krešejo mnenja tistih, ki bi radi spomin na Maleviča ohranili na dostojen in javnosti dostopen način, ter gradbenim podjetjem, ki prav tam gradi nov luksuzni stanovanjski kompleks z imenom Romaškovo.
Lokacija nedkanjega slikarjevega groba je že zabetonirana ...
Malevič je sicer umrl leta 1935, pet let po arestu in šestmesečni ječi, po izteku katere mu je oblast odredila, da sme bodisi zapustiti državo, bodisi se zapreti v sobo in ustvarjati zgolj zase, daleč od javnosti, bodisi postati realistični slikar. Na polju pri Nemčinovki, kamor se je umaknil, je njegov grob prvotno označevala preprosta bela kocka s črnim kvadratom, delo slikarjevega prijatelja Nikolaja Svetina, ki pa ni preživelo druge svetovne vojne. Malevič si je želel biti pokopan prav tam zaradi bližnjega, njemu najljubšega hrasta.
Po vojni so zemljo dodelili neki kmetijski zadrugi in jo neštetokrat preorali. Grob se je izgubil in šele leta 1988 so Maleviču v bližini, na robu polja, postavili podobno obeležje, belo kocko, a s sovjetskim časom nemara ljubšim rdečim in ne črnim kvadratom.
