Tiskane izdaje
Pojem novomedijska umetnost se morda zdi eden ključnih, saj naj bi umetnost povezal z duhom časa, torej z vsesplošno prisotnostjo raznih medijev in digitalnih tehnologij. Seminar Onkraj novomedijske umetnosti, ki ga je zavod Aksioma organiziral v Kinu Šiška, je bil namenjen prav razsvetlitvi, koliko ima ta umetnosti res s tehnologijo in kako se umešča v sodobno umetnost.
Pravkar izšla knjiga Onkraj novomedijske umetnosti italijanskega teoretika Domenica Quarante je služila kot temeljni tekst seminarja. Bistven se zdi prav avtorjev napor pri osvetljevanju tega, za kaj pri tej umetnosti sploh gre.
Več kot tehnologija
Prva lekcija njegovega dela je ta, da novomedijske (pri nas smo vajeni izraza intermedijske) umetnosti ne moremo zvesti na tehnologijo, torej na razvoj digitalnih tehnologij v zadnjih pol stoletja. Precej razstav novomedijske umetnosti, ki so jih ključne institucije sodobne umetnosti: od muzeja Guggenheim in muzeja Whitney, do Mome in Tate Modern, pripravile v začetku 21. stoletja, je spodbudila prav fascinacija z novimi tehnologijami.
Mnogi kritiki so takšno obsedenost z digitalnimi igračkami in novimi tehnološkimi pridobitvami obsodili, še posebej zato, ker so bila glavni sponzorji teh razstav velika telekomunikacijska podjetja. Kot je zapisala ameriška kritičarka Barbara Pollack ob eni tovrstnih razstav: »Umetniki, kot vsi, uporabljajo računalnike.« Njena poanta je bila, da umetniškost del, ki nastajajo s pomočjo novih orodij, ne moremo zvesti na ta orodja.
Po drugi strani pa nove medijske platforme porajanja umetnosti niso zanemarljive, a so zanimive predvsem, v kolikor novomedijskim umetnikom služijo kot inspiracija in obljuba drugačne vrste ustvarjanja.
Ta umetnost sega v začetek šestdesetih let, ko se pojavi tudi zbliževanje umetnikov in znanstvenikov in približevanje umetnikov tehnološkim oddelkom univerz. Festival Ars Electronica v Linzu, ki se je pričel leta 1979, je to tradicijo nadaljeval in jo z leti razvil ter se uveljavil kot meka novomedijske umetnosti. K uveljavljanju te umetnosti je prispeval tudi Center za umetnost in medijske tehnologije v Karlsruheju, ki ga je ustanovil kustos Peter Weibel.
Poseben pospešek je novomedijska umetnost dobila v devetdesetih letih z vzponom interneta in z njim povezanih tehnologij. Pri nas je najbolj znan predstavnik spletne umetnosti Vuk Ćosić.
Danes teoretiki že preigravajo pojme postmedijsko, postinternetno, saj naj bi bila vsesplošna prepreženost z mediji in tehnološkimi izumi tako vsesplošna, da je »novomedijska« tudi umetnost, ki se odvija v tradicionalnih umetniških medijih – posreduje, trži, reklamira se namreč prav s pomočjo novih medijev in orodij.
Na mejah
Različni mediji in tehnnologije v novomedijski umetnosti so torej pomembni, v kolikor podpirajo eksperimentalen in procesualen značaj njenih del, pri čemer avtorju ni pomemben (pogosto ta umetniška dela nastajajo v skupinah). Njeni ustvarjalci niso umetniški geniji, ampak prej spominjajo na renesančne rokodelce ali znanstvenike.
Prav tako ta umetnost tudi zaradi procesualne narave vsaj v načelu ne proizvaja klasičnih umetniških artefaktov, ki bi se jih dalo razstaviti v galeriji in posledično postaviti na umetniški trg. Kot opozarja Quaranta, seveda obstajajo tudi odstopanja od takšne zamejitve – tovrstni umetniki so že vstopili v velike umetniške institucije, tudi na trgu zanje obstaja določeno povpraševanje. Prav zato – priznava Quaranta – novomedijska umetnost še vedno ostaja izziv za v teoretike, kritike in kuratorje.
Zdi se, da gre pri teh umetniških praksah za to, da so pogosto politične in angažirane, v tem pa tudi dovolj humorne. Tako ostajajo na robu umetniškega sistema, ki se oplaja z velikimi umetniškimi zvezdami, umetniškimi artefakti, ki se jih da razstaviti v galeriji, in jih ponuditi trgu.
Iz sklopa zelo raznovrsntih del velja izpostaviti Dražbo volilnih glasov (2001) avstrijskega tandema Übermorgen.com, o kateri so poročali celo na CNN. Umetnika sta namreč ustanovila spletno stran, se prek nje izdajala za korporacijo, ki je ponujala glasove ameriških volilcev najboljšemu ponudniku, zadevo pa oglaševala pod logotipom: »Zbližati kapitalizem in demokracijo«. Kritična ost tega dela je bila seveda uperjena proti velikim korporacijam, ki med ameriškimi volitvami financirajo kampanje strank.
Projekti, ki povezujejo znanost in umetnost po drugi strani znanstveno raziskovanje in problem približajo določenim družbenim vprašanjem, jih torej osvetlijo z drugega zornega kota. Projekt Raztelešena kuhinja (2003) skupine Tissue Culture & Art Project je denimo naslovil naše nasprotovanje ubijanju živalim za prehranjevanje. V njegovem okviru so umetniki s pomočjo znanstvenikov izdelali »žabje zrezke« tako, da so na polimere presadili celice, ki so jih pridobili z biopsijo žive žabe. »Meso« so gojili in vzdrževali živo v laboratoriju, ki je bil v času razstave odprt za javnost. Na koncu dogodka je umetniška skupina skuhala to meso in ga postregla občinstvu.
Quaranta ugotavlja, da je za uspevanje novomedijske scene pomemben posluh države, regije ali mesta. Državna in občinska podpora je po njegovem prispevala k razcvetu tovrstne umetnosti v Sloveniji. Kot enega ključnih dosežkov navaja razstavo Ekologija tehno uma na Ars Electronici leta 2008, na kateri je kurator Jurij Krpan, direktor galerije Kapelica, zbral ključne in zelo raznolike predstavnike slovenske novomedijske scene: od Marka Peljhana, kolektiva BirdA, do Janeza Janše, Polone Tratnik do Dragana Živadinova, Mihe Turšiča in Dunje Zupančič. Quaranta je razstavo označil za »najzanimivejši dogodek celotnega festivala.«
