Za vedno uničena Leonardova slika?

Louvru očitajo nestrokovno restavriranje. Renesančna mojstrovina Ana Samotretja je namreč presvetla.

Objavljeno
11. januar 2012 21.48
J. G., kultura
J. G., kultura

Ko sta ob koncu prejšnjega leta vrhunska strokovnjaka za restavriranje slik odstopila iz strokovnega sveta v Louvru, ker so po oceni nekaterih poznavalcev pokvarili sliko Ana Samotretja Leonarda da Vincija (1452–1519), muzej kljub obljubi še ni povedal, kaj namerava narediti z umetnino.

V dvajsetčlanskem mednarodnem strokovnem svetu v Louvru so različni pogledi na restavriranje, nekateri člani, predvsem predstavnika Narodne galerije iz Londona, zagovarjajo intenzivno čiščenje in svetlejše tone, drugi zaradi tveganosti posegov le najnujnejše restavriranje. Odstop Ségolène Bergeon Langle, nekdanje direktorice državnega inštituta za restavratorstvo, in Jean-Pierra Cuzina, enega vodilnih strokovnjakov za slikarstvo v Louvru, je v medijih po svetu vzbudil precej zanimanja. V najbolj obiskanem muzeju na svetu se še niso odločili, ali bodo sliko poskusili popraviti. Znano je le mnenje direktorja oddelka za slikarstvo v Louvru Vincenta Pomarèdeja, da so različna mnenja strokovnjakov v teh primerih nekaj običajnega in da je »umetnina v izvrstnem stanju«.

In kaj restavratorjem zamerita bivša člana odbora? Prepričana sta, da so bili njihovi posegi preveč temeljiti in da je zdaj olje na platnu, ki ga je Leonardo naslikal v Milanu med letoma 1508 in 1510, precej svetlejše. Izgubilo naj bi se tudi njegovo znamenito senčenje, edinstveno tehniko so lani s sodobnimi napravami odkrili prav francoski strokovnjaki. S posebno napravo, ki pod površje slike prodira z neinvazivnimi laserskimi žarki, prirejenimi za pregled starih in občutljivih umetnin, so strokovnjaki pariškega raziskovalnega inštituta CNRS pregledali tudi Ano Samotretjo. Ugotovili so, da je Leonardo tako prefinjeno senčenje ustvaril z več tankimi nanosi glazure, ki je bila rahlo pigmentirana. Eden največjih renesančnih slikarjev je platno, ki meri 168 x 130 cm in velja za eno njegovih pomembnejših del, po odhodu iz Italije odnesel s sabo v Francijo.

Strah pred izgubo sfumatura

Sliko so hoteli očistiti že leta 1993, vendar so se strokovnjaki tik pred začetkom del premislili, češ da bi lahko platno izgubilo znamenito sfumaturo, kakor imenujejo Leonardov način senčenja. Pred dvema letoma so se končno odločili sliko malenkostno osvežiti, kasneje­ pa so se, menda na prigovarjanje britanskih strokovnjakov, odločili za bolj temeljit poseg. Mnogi so temu nasprotovali, med drugim tudi strokovnjaki v pariškem Le Journal des Arts, češ da bi s tem lahko izgubili mojstrovino, kot jo je ustvaril Leonardo. »Čiščenje platna je bilo vsekakor nujno potrebno tako iz konzervatorskih kot estetskih ­razlogov,« je za New York Times izjavil Pomarède. Povsem drugače razmišlja Ségolène Bergeon Langle.

»Restavriranje je bilo razdeljeno na več etap in ob vsaki sem za Louvre pripravila natančno poročilo, v katerem sem opisala svoje pomisleke in predlagala rešitve. Pred časom sem nedvoumno povedala, da bom odstopila, če bodo pri restavriranju prestopili mejo, ki je bila po mojem prepričanju še dopustna,« je povedala za New York Times. »Če je odstopila Ségolène Bergeon Langle, ki velja za restavratorsko avtoriteto, to ne pomeni nič dobrega ne za Leonardovo sliko ne za Louvre,« je prepričan Armand Hammer iz centra za Leonardove študije pri univerzi UCLA.

Freudova študija slike

Omeniti velja tudi zanimivo psihoanalitično študijo slike, ki jo je pred dobrimi sto leti napisal Sigmund Freud. Ta je v Marijini draperiji opazil naslikano ptico, o kateri je Leonardo zapisal, da ga je, ko je ležal v zibelki, obiskala in mu 
z repom odprla usta. Freud je v tem videl fantazijo, ki jo je Leonardo oblikoval kasneje in jo prestavil 
v otroštvo. Psihoanalitik v repu vidi simbol za moški ud, kar bi lahko spominjalo na nekatere sanje in fantazije žensk ali pasivnih homoseksualcev, ki v spolnih odnosih igrajo žensko vlogo.

Sicer je prizor Marije z materjo in Jezusom v italijanskem slikarstvu precej redek motiv. Freud Leonardovo odločitev, da bo ta motiv naslikal, povezuje z njegovim otroštvom, ko je imel dve materi: pravo mater Caterino, ki so ji ga pri nekaj letih na silo odvzeli, in ljubko mlado mačeho, očetovo ženo Albiero, ki ni mogla imeti otrok. Zato je tudi Ano, ki bi morala biti precej starejša od Marije, naslikal kot malce starejšo in lepo žensko, kompozicijo pa oblikoval tako, da je »dejstvo iz svojega otroštva povezal z navzočnostjo matere in stare matere in ju zgostil v nekakšno kombinacijo, v kateri Ana ustreza pravi materi,« je v eseju Spomin iz otroštva Leonarda da Vincija leta 1910 zapisal Freud.