Tiskane izdaje
Na različnih lokacijah v Londonu je že nekaj tednov na ogled delovanje ene najbolj uspešnih in prodornih umetniških skupin pri nas, Neue Slowenische Kunst. Eden od vrhuncev dogajanja je bil prejšnji konec tedna, ko je muzej Tate Modern gostil simpozij na temo tega kolektiva in koncert Laibacha
v muzejevi Turbine Hall. V Chelsea Spaceu, majhni galeriji blizu Tate Britain, je že nekaj časa na ogled delovanje celotnega NSK, predvsem v osemdesetih letih, in sicer so razstavljeni nekateri dokumenti, fotografije in plakati ter videoposnetki in dokumentarni filmi iz različnih arhivov; med drugim so tam artefakti arhiva Davida Gotharda, gledališkega in glasbenega producenta. Ta majhna razstava daje prvi in pregledni vpogled v zasnovo in način delovanja različnih skupin znotraj NSK – glasbenega Laibacha, slikarske skupine Irwin in Gledališča sester Scipion Nasice (GSSN).
Simpozij v Tatu
Celotnemu kolektivu je bil posvečen tudi simpozij Neue Slowenische Kunst 1984–1992: zgodovinska perspektiva v Tate Modern. Njegov namen je bil predstaviti posamične skupine v okviru NSK, ključne zgodovinske epizode v času delovanja tega kolektiva in seveda premislek ključnih konceptov, povezanih
z NSK. »Neue Slowenische Kunst je bil pomemben umetniški kolektiv, ustanovljen v osemdesetih letih v Sloveniji,« piše v spremnem besedilu k Tatovemu dogodku.
»Njihovo delo je naslavljalo družbeno in politično situacijo v Sloveniji v času velikih sprememb in postopne odcepitve od nekdanje Jugoslavije.« Program simpozija je prispeval tudi osnovne koncepte delovanja te skupine, izpostavljeno je, da so vse skupine znotraj NSK delovale na podlagi retro principa, tj. vračanja k umetniškim referencam tradicije umetnosti, s poudarkom na zgodovinskih avantgardah in z uporabo simbolov ter ikonografije totalitarnih režimov.
Na simpoziju so nastopili sami akterji gibanja s predstavitvami in interpretacijami lastnega delovanja. Eda Čufer, ena od motorjev celotnega kolektiva, soustanoviteljica GSSN, je predavanje posvetila konceptualni opredelitvi gibanja NSK. Miran Mohar in Borut Vogelnik sta podala kontekst in predstavila nekaj odmevnih projektov skupine Irwin, kot sta, denimo, Ambasada v Moskvi ali Black Square on Red Square (Črn kvadrat na Rdečem trgu) v začetku devetdesetih let.
Član Laibacha Jani Novak je v pogovoru s poznavalcem in raziskovalcem te skupine Alexeiem Monroejem spomnil na različne epizode v delovanju skupine, od prepovedi imena in koncertiranja do prisvajanja drugih glasbenih del ter stilov, prepoznanja pomena pop glasbe kot ideološkega orodja in podobno. Dragan Živadinov je govoril o levitacijski konstrukciji v Tržaškem konstruktivističnem ambientu iz leta 1927 kot umetniški predhodnici ideje postgravitacijske umetnosti, umetnosti v breztežnostnem prostoru, ki jo razvija, odkar so šle različne skupine NSK svojo pot. Tuji in domači teoretiki: Zdenka Badovinac, Anthony Gardner, Alexei Monroe in naša kolegica Jela Krečič so se delovanja NSK in njenih skupin lotili prek specifičnih konceptov.
Anthony Gardner se je osredotočil na koncept celostne umetnine v NSK (Gesamtkunstwerk), njihov molk oziroma razsežnost dialoga v njihovih delih, Zdenka Badovinac je na skupine znotraj NSK pogledala z institucionalnega umetniškega vidika, Jela Krečič pa se je osredotočila na delovanje GSSN, predvsem njegovo apropriacijo preteklih stilov in obenem izumljanje konceptov o lastnem delovanju in samouničenje.
Dobro obiskani Irwini
Če Chelsea Space NSK prikazuje kot celoto in je galerija Tate Modern s simpozijem poskušala kontekstualizirati delovanje tega umetniškega kolektiva, je Galerija Calvert 22 prizorišče razstave skupine Irwin in razstave NSK Folk Art državljanov NSK. Calvert 22 je sicer edina neprofitna fundacija, posvečena predstavljanju ruske umetnosti in umetnosti srednje in vzhodne Evrope. V ospredju so dela sodobne umetnosti v navezavi na zgodovino, je za Delo povedala Lina Džuverović, kuratorka v tej galeriji, ki smo ji nekaj vprašanj poslali po elektronski pošti.
»To pomlad je v Londonu res veliko aktivnosti, povezanih z NSK. Sezona NSK je rasla organsko, skupaj z iskreno strastjo in zanimanjem kuratorjev različnih institucij. Sodelovati sem začela s kuratorkami v Tate Modern, iz česar se je razvila mreža dogodkov, posvečena temu kolektivu. Razstavo Irwinov in NSK Folk Art v Calvert 22 lahko morda vidimo kot jedro tega dogajanja, saj so na njej najbolj natančno in poglobljeno predstavljeni različni elementi, vključno z dogodki, ki to kontekstualizirajo. Poleg tega bo razstava odprta še precej časa, do 24. junija,« je povedala Džuverovićeva. Odziv na razstavo je po njenih besedah izjemno dober. Prejšnji teden jo je izpostavil celo Guardian, v Calvert 22 pa so zadovoljni tudi z obiskom.
Aktualnost NSK danes
Na vprašanje, zakaj se ji zdi NSK še vedno zanimiv, Džuverovićeva odgovarja: »Razloge za aktualnost in relevantnost NSK vidim v kolektivni, večplastni in fleksibilni naravi tega gibanja in v njihovi sofisticirani taktiki simultanega vključevanja in izpostavljanja ter prikazovanja ozadja idej in podob. Čeprav je gibanje zdaj veliko bolj disperzno, kot je bilo v osemdesetih, različne 'frakcije' NSK vsaka po svoje še naprej odgovarjajo na sedanje družbenopolitične dogodke ter odpirajo prostor za refleksijo in akcijo skozi sofisticiran in kritični jezik ter ikonografijo. V trenutku globalnega nezadovoljstva z zadnjo fazo kapitalizma, na primer, metode NSK, kot so apropriacija in prebavljanje množičnih medijev, pop ikonografija in politična sporočila NSK, veliko povejo o našem trenutnem stanju – takšen je tudi projekt Irwinov Čas je za novo državo.«
V Veliki Britaniji so po njenih besedah najbolj prepoznavni Laibach, »delno zato, ker so plošče izdajali pri Mute Records, in delno zato, ker imamo tu močno skupnost industrijske glasbe«. O tem nemara priča tudi odziv na sobotni koncert Laibacha v Turbine Hall, ki je bil v britanskih medijih deležen precejšnje pozornosti ter dobil naklonjeno kritiko v Guardianu.
