Revolucija iz udobnega naslanjača

Starosta ameriškega neodvisnega filma in komedije Woody Allen je k svojemu opusu v enainosemdesetem letu starosti dodal še TV serijo. Crisis in Six Scenes (Kriza v šestih dejanjih), ki jo je produciral Amazon, je postavljena v šestdeseta leta, v čas splošnega družbenega vrenja, ko starejši par newyorških intelektualcev po sili razmer k sebi sprejme radikalno levičarko.

Komedija se začne s prikazom prijetnega, udobnega življenja zakoncev Munsinger, newyorških intelektualcev: terapevtke za pare Kay (Elaine May) in Sidneya (Woody Allen), neuspešnega romanopisca ter oblikovalca reklamnih sloganov, ki ju neke noči preseneti nepovabljena gostja. K njima se iz zapora zateče znanka, hipijevska aktivistka Lennie (Miley Cyrus), z njenim prihodom pa je Sidneyev mir dokončno porušen.

Ostareli par, ki je doslej bolj od daleč opazoval številna družbena vrenja (protivojni protesti, boj za pravice temnopoltih, za enakopravnost žensk, za seksualno svobodo) in iz udobja svojega liberalnega naslanjača simpatiziral z njimi, je zdaj potegnjen v živo aktivistično dejavnost, ko namreč pomaga načrtovati Lenniejin pobeg na Kubo.

Če Kay svojo novo vlogo pomočnice ubežnici in revolucionarki Lennie z veseljem sprejme, se hoče nadležne revolucionarke Sidney čim prej znebiti. Osnovni antagonizem vlada prav med njima, saj Lennie vztrajno kritizira buržoazni način življenja svojih gostiteljev in poudarja, da si je treba za resnične in temeljne spremembe sistema, polnega anomalij in krivic, umazati roke, pri čemer je vsakršno orodje, tudi nasilje, upravičeno.

Preteklost je zdaj

Prav v prikazu napetosti med liberalnim spogledovanjem z radikalnimi družbenimi spremembami in levičarskim ekstremizmom je Allenova serija aktualna še danes. Problematizira namreč tako beli privilegiran sloj, ki se za resnične družbene spremembe in popravljanje družbenih krivic noče odreči svojemu udobju, po drugi strani pa kritiki podvrže tudi tisto radikalno levičarstvo, ki se zadovolji z lansiranjem provokativnih in izzivalnih sloganov brez politične strategije ali alternative. V tem, da Lennie z neverjetnim apetitom konstantno jé Sidneyjevo najljubšo hrano, gre morda videti tudi metaforo njenega tipa revolucije, ki se lahko odvija in živi le na plečih razreda, ki ga prezira in poskuša porazirati. Kritike tujih medijev na račun igre Miley Cyrus, ki naj bi preveč robotsko izgovarjala uporniške fraze, se ne zdijo na mestu, saj njeno prevratniško držo režiser namerno podčrta prav z avtomatizmom, repetitivnostjo radikalnih fraz, za katerimi pa ni videti konsistentnih dejanj.

Največji problem serije je, da Allen protislovnost ali lažnost obeh pozicij zgolj nakaže, oziroma iz dela v del ponavlja tako rekoč isto polemiko med mlado revolucionarko in ostarelim intelektualcem, namesto da bi obe drži podvrgel novim izzivom in s tem tudi novim komičnim preizkušnjam.

Revolucija in ljubezen

Podzgodbe v seriji so izpeljane z bolj ali manj srečno roko. Med šibkejše sodijo prizori z Alanom, mladim družinskim prijateljem ostarelega para, ki se zaljubi v Lennie, čeprav je po Sidneyjevi zaslugi zaročen z lepo plavolaso bogatašinjo in ga čaka dobičkonosna kariera v finančnem sektorju. Po drugi strani so prizori terapije, ki jo izvaja Kay na dveh poročenih parih, vir dovolj zabavnih scen zakonskega življenja. Še bolj posrečen pa je prikaz tega, kako uspe Lennie s svojim revolucionarnim duhom »okužiti« Kay, ta pa »okužbo« prenese na družbo njenih prijateljic, starejših gospa, ki se pri njej doma udeležujejo literarnih pogovorov. Če jih na začetku serije bega Kafkova Preobrazba, na koncu vse ponosno recitirajo Maovo Rdečo knjižico.

Serijski problemi in presežki

Problem Krize v šestih dejanjih je, kot upravičeno poudarjajo kritiki, v tem, da je Allen dovolj klasičen filmski dramaturški lok zgolj nadel na format televizijske serije, kar pomeni, da nadaljevanka deluje, če jo gledamo kot celoto, kot triurni film, medtem ko posamičnih deli nimajo lastne konsistence.

A če pustimo ta očitek ob strani, Kriza v šestih dejanjih ponuja precej boljšo zabavo in postreže z veliko bolj komičnimi presežki, kot mnoge novodobne komedije.

Prva scena, ko gre Sidney k brivcu, je morda ena najbolj neprecenljivih. Brivec namreč nikakor noče laskati propadlemu romanopiscu. Najprej grobo ošvrkne njegovo lasišče, češ da s temi lasmi nikakor ne more ustvariti pričeske, kot si jo želi Sidney. Nato se prelevi v književnega kritika in povsem sesuje Sidneyevo zadnjo novelo. Pritoži se, da je zgolj 200 strani Sydnejeve knjige prebiral celo zimo, saj je ob knjigi vseskozi kinkal. Nobeden od junakov mu ni bil všeč, edino pozitivno plat romana najde v tem, da je bolj koherenten od njegove prejšnje knjige. Na te očitke mu Sidney odvrne, da bo zdaj poskušal prodreti na televizijo, češ da v literaturi ni denarja. Brivec pa na to hitro doda: »Denarja ni, če nisi Salinger.«

V omembi televizije, pisanja scenarija za novi sitcom (o družini iz prazgodovine) ne gre spregledati Allenove samorefleksije ali celo samoironije.

A omenjeni začetni prizor pri brivcu deluje predvsem v navezavi na enega zadnjih prizorov serije, kjer lokalni šerif skoraj zasači Sidneya, ko ta poskuša prebežnico Lennie v prtljažniku svojega avtomobila pripeljati do letala za pobeg. Vse kaže, da bo šerif odkril zločinko, ko beseda nanese na to, da je Sidney pisatelj S. J. Munsinger. Predstavnik zakona je navdušen nad tem, da je spoznal slavnega pisatelja, tako da pozabi na Sidneyev prekršek in ga celo prosi za avtogram. Lennie uspe vmes zbežati, a Sidneyev pisateljski ego vendarle ne more zares zadovoljen, saj se izkaže, da je šerif Sidneya zamešal z J. D. Salingerjem.

Čeprav si Woodyja Allena ne bomo zapomnili kot velikega režiserja in avtorja televizijskih serij, pa je Kriza v šestih dejanjih vendarle prijetna poživitev tega sklopa popularno kulturne produkcije, hkrati pa čisto soliden komentar določene levičarske drže.