Rodoslovje kot izziv za strastnega iskalca

Verjetno drži, kar pravi rodoslovec Peter Hawlina, da je »rodoslovje tipično zbirateljstvo, kot pri nekom, ki zbira kovance,­ le da gre za zelo kakovostno zbirateljstvo«. Toda šele ko vedno znova pregledujemo knjigo Zgodba rodbine Tuma (založba Sanje), ki jo je spisal dr. Matija Tuma, se nam počasi razkrije vsa širina tega zbirateljstva, katerega gonilo je strastna želja odgovoriti na vprašanje »Od kod«.


Verjetno mora človek, ki ga zagrabi takšna strast, kar dobro znati odgovoriti na vprašanje »Kam«. Avtor, ki je, kot priznani strojnik, velik del poklicnega življenja preživel na gradbiščih v tujini, se je tudi zaradi občutka začasne izkoreninjenosti vse pogosteje nagibal v globino svojega izvora, a dostopni družinski viri mu niso dali zadovoljivega odgovora na vprašanje »Od kod«.

Zato je v osemdesetih letih, ko je z doktoratom končal kariero v Švici, pogosto zahajal v arhive župnišč, obračal porumenele cerkvene matične listine, pregledoval urbarje, prebiral zgodovinske knjige, delal z računalniškimi rodoslovnimi programi in si dal, takoj ko je znanost to omogočila tudi navadnim smrtnikom, izdelati svoj profil DNK. Prav genetika dobiva v današnjem rodoslovju čedalje pomembnejšo vlogo in omenjena nepotešena radovednost, od kod izvirajo njegovi predniki, je gnala tudi zdaj že upokojenega profesorja strojništva, da je v razkošno opremljeno Zgodbo rodbine Tuma vpletel tudi poglavje o genski zasnovi svojih prednikov in sebe.

O rodoslovju je znano, da razširi obzorje vsakomur, ki se ga loti, saj iskanje prednikov zahteva tudi potovanja v države, od koder so ti nekoč prišli, prebiranje starih zapisov, dokumentov in arhivov v bogve kakšnem jeziku. Umeščanje rodbinskih vezi in dogodkov v zgodovino zahteva tudi širše poznavanje zgodovine in življenjskih navad v določenih časovnih obdobjih. S pomočjo genetskega izvida, ki si ga je dal napraviti v Nemčiji in ZDA, je profesor Tuma pripotoval do mitohondrijske afriške Eve, kjer se začenja tudi zgodovina homo sapiensa.

Našel je dva tisoč sorodnikov

Vnuk nekoč znamenitega levičarskega politika, pravnika, publicista, gornika Henrika Tume je, »zastrupljen« z iskanjem prednikov, pregledal na tisoče virov, natančneje pa jih je raziskal kar 750. Toliko jih profesor Tuma namreč pedantno navede v zaključku svoje knjige.

Knjiga, bogato opremljena s fotografijami, preglednicami in faksimili nekaterih starih izpisov, prinaša tudi rodoslovna drevesa trinajstih z avtorjem povezanih družin. V rodoslovnem računalniškem programu ima zdaj, ko si je že približno zadovoljivo odgovoril na vprašanje o svojem izvoru, povezanih približno dva tisoč sorodnikov, pravi dr. Tuma. Nič nenavadnega torej ni, da je knjiga, sicer namenjena predvsem avtorjevemu ožjemu in širšemu sorodstvu, doživela že dva ponatisa.

Posebna vrednost Tumove knjige je njena splošna uporabnost, saj je avtor umestil zgodbo svoje rodbine v splošni zgodovinski okvir od naselitve Slovanov v naše kraje in kratkih lokalnih kronik krajev, v katerih so bivali in še bivajo njegovi neposredni predniki. To so bili predvsem po eni strani rodbina Vidic s Police in po drugi predniki Mateja Tume, ki se je leta 1836 odpravil iz Češke, da bi se v Italiji strokovno izpopolnil, a je prišel le do Ljubljane. Izučeni čevljar se je tu ustalil, se v mestu dvakrat poročil in postal začetnik rodbine Tuma v Ljubljani.

Vsakdo, ki pozna 79-letnega profesorja Tumo, se bo gotovo strinjal z oznako rodoslovca Petra Hawline, da so rodoslovci, kolikor jih pozna, »zelo prijetne osebe ..., ki imajo veliko pozitivnih lastnosti. So predvsem starejši ljudje, malokdaj pride v društvo nekdo, ki je star okoli trideset let.« Knjigo Zgodba rodbine Tuma velja priporočiti vsakomur, ki se želi poglobiti v rodoslovne tolmune lastne rodbine, kot vzor, kako naj bo videti dobra rodoslovna študija.