Tiskane izdaje
»Sedanja sistemska ureditev omogoča, da je kultura v demokraciji postala notranja zadeva kulturnikov, politika pa se je s tem znebila odgovornosti za kulturni razvoj.« Takšen je bil pred dobrima dvema letoma odgovor skupine SRČ na vprašanje Dela, v katerih točkah je sistemska ureditev kulturnega področja najbolj zgrešena in zakaj.
SRČ je »akronimna« kratica za dr. Boruta Smrekarja, nekdanjega direktorja in umetniškega vodjo ljubljanske Opere ter danes svetovalca upravnice celjskega gledališča, Mitjo Rotovnika, dolgoletnega generalnega direktorja Cankarjevega doma, in dr. Vesno Čopič, predavateljico na fakulteti za družbene vede, ki že več let aktivno proučuje slovensko kulturno politiko. Skupaj so se že večkrat javno kritično odzvali na anomalije slovenskega kulturnega modela.
Samoiniciativa
Iniciativa za posodobitev javnega sektorja v kulturi je nastala leta 2009 v času ministrice Majde Širca. Smrekar, Rotovnik in Čopičeva so bili člani tako njene projektne skupine kot za njo skupine ministra dr. Žiga Turka. A očitno naveličani hitro menjajočih se ministrov in vedno novih začetkov, so se odločili, da bodo osnutek prenovljenega zakona napisali sami. Spremenili so več kot tretjino od skupno 130 členov veljavnega zakona, v posebnem dokumentu pa opisali tudi razloge za spremembe, cilje in rešitve.
Oba dokumenta (ki sicer še nista končno lektorirana) si lahko ekskluzivno ogledate tu:
Kaj sploh je javni interes
V osrčje osnutka predloga zakona je SRČ postavili javni interes in skladno s tem tudi modificiral naslov zakona, ki bi se moral po njihovem mnenju glasiti Zakon o javnem interesu za kulturo in ne več Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Prepričani so, da je bilo do zdaj premalo pozornosti namenjeno prav odločanju o tem, kaj sploh je v javnem interesu, zato je postal sistem razdeljevanja javnih sredstev neučinkovit in nepravičen, javni interes pa je bil vse, kar je bilo s temi sredstvi podprto, torej »uresničeno«. Bistveni premik je zato po mnenju SRČ treba doseči prav pri določanju javnega interesa ter veliko bolj kot do zdaj pri ugotavljanju, kako in koliko je bil ta interes dosežen. Pri tem poudarjajo, da javni interes nikakor ne sme biti nekaj statičnega in določenega enkrat za vselej.
Krepitev individualne odgovornosti
Sedanji sistem je po mnenju SRČ izrazito neoperativen. To se kaže v družbeni marginalizaciji kulture, nezmožnosti kulture, da ponovno določi svojo družbeno vlogo, dejstvu, da je javni interes postal enak seštevku vsega obstoječega, nacionalnemu kulturnemu programu kot seštevku želja, birokraciji, ki je nadomestila prevzemanje strokovne in politične odgovornosti, stihijskemu ustanavljanju novih javnih zavodov, stihijski hiperprodukciji v neodvisnem sektorju, nevrednotenju rezultatov javnih razpisov, odrekanju strokovnosti državni upravi v imenu avtonomije umetnosti ter neproblemsko naravnanemu sistemu, ki zaradi preživetvenega refleksa težave preprosto ignorira.
Za krepitev individualizacije oziroma konkretizacije odgovornosti, ki je zdaj ni, SRČ predlaga tudi uvajanje mandata področnega svetnika v javni upravi, uvedbo selektorjev za posamezne javne razpise, politično odločanje na strokovnih podlagah ter zavezanost vodstev javnih zavodov izpolnjevanju kulturnega poslanstva, konkretiziranega v letnem izvedbenem programu dela.
Več avtonomije in odgovornosti direktorja
Glede sedanjega nerazčiščenega odnosa med odgovornostjo države in javnih zavodov zakon predlaga, da mora upravljavska struktura javnega zavoda temeljiti na odnosu ustanovitelja (država, lokalna skupnost) do javnega zavoda. Direktor javnega zavoda mora biti zastopnik ustanovitelja, a pri izvajanju te naloge bistveno samostojnejši kot doslej.
Dolžnosti ustanovitelja so, da opredeli poslanstvo zavoda, daje soglasja k strateškemu načrtu, z neposrednim pozivom za financiranje letnih programov določa cilje in pričakovanja, sprejme sklep o dodelitvi javnih sredstev, vrednoti poročila o doseganju dogovorjenih rezultatov in imenuje direktorja oziroma vodstvo zavoda. Po novem bi moral ustanovitelj, če ni tudi večinski financer zavoda, od zadnjega pridobiti soglasje k imenovanju direktorja. Predvidena je tudi posebna komisija za nadzor nad kadrovanjem, ki bo še pred imenovanjem direktorja lahko ugotavljala korektnost in zakonitost postopka.
Nadzor tudi nad ustanovitelje
Nadzor nad delovanjem zavoda naj bi bil dvojen. Najprej v obliki nadzornega organa, katerega člane naj bi imenoval ustanovitelj oziroma v deležu tudi večinski financer. Njegove naloge naj bi bile povezane z odgovornostjo ustanovitelja za dobro delovanje zavoda. Nadzor bo lahko opravljal tudi področni svetnik.
Drugi nadzor pa naj bi bil v rokah sveta zavoda, sestavljenega iz predstavnikov interesnih skupin in zaposlenih. Svet naj bi imel pravico do javnega nadzora, podkrepljeno z vetom na imenovanje direktorja in sprejetje strateškega načrta, ter pravico do predloga za razrešitev direktorja zaradi neizpolnjenega programa dela. Tako bi svet zavoda kot predstavnik zainteresirane javnosti nadzoroval tako ustanovitelja kot izvajalca. Po novem tudi ne bi bil več najvišji organ upravljanja, saj za to niti ni usposobljen niti ne more prevzeti materialne odgovornosti, ampak svetovalni organ.
Strokovnega sveta predlog ne predvideva več, saj mora biti potreba po strokovnosti imanentna potreba vsakega odgovornega direktorja in zato tudi njegova stvar, kako si jo organizira. Poleg tega SRČ predlaga možnost večletnega financiranja javnih zavodov ter spoštovanje finančne avtonomije javnih zavodov potem, ko so med njimi in ustanovitelji dogovorjeni deleži javnih in lastnih sredstev.
Programa nad interesom posameznika
Najdelikatnejše za sedanje zaposlene v javnih zavodih so gotovo rešitve, ki poskušajo doseči podrejenost organizacije dela samemu kulturnemu programu in njegovim kadrovskim potrebam, ne pa interesom zaposlenih. Med njimi so določitev delovnih normativov za vsa delovna mesta, plača v razmerju do delovne obremenitve, obvezno ugotavljanje kadrovskih presežkov, možnost zaposlovanja tako v okviru sistema javnih uslužbencev kot po splošni delovni zakonodaji, vrednotenje socialnega tveganja v pogodbah za določen čas ter zaostritev konkurenčne prepovedi, s katero bi zagotovili tudi večjo pravičnosti med različnimi vrstami zaposlitve.
Veliki novosti predloga zakona sta še uzakonitev nove kategorije izvajalcev javnih kulturnih programov in projektov – gre za neodvisne producente v kulturi – kot enega sestavnih izvajalskih stebrov v kulturi ter uzakonitev trajne kvote za neodvisno produkcijo, ki naj dobi lastno proračunsko postavko, katere višino bi določil nacionalni program za kulturo.
Zmanjšanje razlik med vrstami zaposlitve
SRČ predlaga spremembe tudi na področju samozaposlenih in zmanjšuje neutemeljene razlike med različnimi delovnopravnimi statusi. Samozaposleni v kulturi, ki izpolnjujejo pogoje za javno podporo, naj imajo možnost, da se sami odločijo o njeni obliki – bodisi kot plačilo socialnih prispevkov bodisi kot plačilo državne nagrade. Po mnenju SRČ namreč samostojno delo potrebuje osnoven in stalen prihodek, sistem socialnega zavarovanje pa bi moral izhajati iz opravljenega pogodbenega dela. Predlog zakona je tudi zahteva po vključitvi ljubiteljske kulture v sistemski zakon.
In kaj zdaj? Na vprašanje, kako bodo svoj predlog novega zakona poskušali pripeljati na pot, ki je potrebna za njegovo sprejetje v državnem zboru, Smrekar, Rotovnik in Čopičeva v pogovoru za jutrišnjo Sobotno prilogo odgovarjajo, da z iskanjem podobno mislečih. Bomo čez leto dni že imeli nov in sodoben zakon o javnem interesu za kulturo? »Gotovo ga ne bomo imeli. Po kostanj v žerjavico greste v prvem delu mandata, pa še to takrat, ko se vam to obrestuje. In politiki se bo obrestovalo ukvarjati s kulturo samo, če bo kultura pokazala prodornost, s katero lahko seže preko lastnih meja in spodbudi širše družbene premike.«
SRČ je pristojnemu ministrstvu, ki je za junij napovedalo predstavitev svojega krovnega zakona in seveda celotnemu kulturnemu sektorju, gotovo vrgel zelo ambiciozno kost.
