Rim - Neapeljsko podzemlje je javno sporočilo avtorju romana Gomora Robertu Savianu, da ne bo dočakal novega leta, ker ga bodo pospravili še pred božičem. Skupaj z njim da bodo umrli tudi njegovi telesni stražarji iz vrst orožnikov, ki mu jih je, pred dvema letoma dodelil tedanji notranji minister Amato. Za kurirja, ki je novico oznanil medijem, so uporabili enega izmed tako imenovanih skesancev, ki so na italijanski sceni posebno zanimiv pojav. Po eni strani se zdijo izdajalci lastne podvrste, po drugi pa tisti, ki v resnici niso izdali pravih šefov, delujejo kot nekakšni dvojni agenti in jih radi uporabijo za kurirje.
Od našega dopisnika
Italijansko državno tožilstvo na vse strani preiskuje, odkod prihaja smrtna grožnja in zakaj prav zdaj, ko so po svetu prodali že 1,2 milijona izvodov knjige Gomora, prevedene v 42 jezikov (pred dnevi je izšel slovenski prevod), in ko istoimenski film, posnet po Savianovi knjigi, kandidira za oskarja, že prej pa je odmeval na festivalu v Cannesu.
Skesanec, ki živi nekje v srednji Italiji, menda že dve desetletji pod novim imenom, trdi, da se hoče mafijska družina Casalesi znebiti Saviana in ga kaznovati, ker je njegova knjiga preveč odmevna.
Gomora je zlasti svetovni javnosti razkrila stvari, ki so jih prej vsaj v Italiji vsi poznali, pa o njih ni nihče dovolj glasno spregovoril. Prej resnice o camorri zunaj Neaplja in Italije ni bilo slišati, čeprav njene lovke segajo po vsem svetu in je po prepričanju poznavalcev veliko nevarnejša in bolj razpredena od sicilijanske mafije.
Klan Casalesi, ki je pred kratkim uprizoril obračun z nigerijskimi priseljenci v bližini Caserte in pobil šest domnevnih preprodajalcev z mamili, ki so mu bili tekmeci, je zadnje čase - marsikdo je prepričan, da prav po zaslugi Saviana in njegove literarne reportaže -, tarča policijskega zasledovanja kot še nikoli prej. Za zapahi je čedalje več njegovih pripadnikov, ta teden se je tam znašel celo eden izmed igralcev v filmu Gomora, za katerega se je izkazalo, da je na filmskem platnu pravzaprav upodobil samega sebe.
Uradna oblast, ki na v okolici Neapelja pomeni veliko manj od podzemlja, je po izidu Savianove knjige naprej poskrbela za sodni proces in obsodbo nekaterih zgodovinskih šefov camorre (prav iz klana Casalesi), potem pa ugotovila, da se ni nič spremenilo. Odpadki so po odmevnih Berlusconijevih akcijah izginili samo iz središča Neaplja, ne pa tudi iz predmestij in okoliških mest.
Odkar je pred dvema letoma izšla Gomora, zdaj 29-letni Roberto Saviano ne more več delati kot dopisnik iz Neaplja, živi popolnoma izolirano, ob njem so orožniki, nikamor ne more, nobena mestna četrt ga ne sprejme za soseda, ker se bojijo, da bi se jim vsemogočno podzemlje maščevalo.
Roberto Saviano v intervjuju govori o problemu camorre kot o evropskem problemu:
Dokumentarni filma o camorri: