oranžni abonma
Orkester Slovenske filharmonije
Theodor Guschlbauer dirigent
Adam Neiman klavir
Cankarjev dom
18. in 19. 2. 2010
V delu državnega filharmoničnega orkestra, ki naj bi bil hrbtenica in živec glasbene kulture, se moramo pogosto soočati malone s smrtnimi obsodbami klasičnega repertoarja. Nerodno je to, da se vsi tako trudijo, programerji, orkestraši, dirigenti, solisti in poslušalci (zadnji so, kot smo se lahko prepričevali predsinočnjim ob Schumannovi simfoniji, zmeraj sijajnejši glede količine odvitih posladkov), glasba pa je beračica, tuintam pripuščena k obloženi mizi - nazadnje z izvedbo Mozartove simfonije. A niti takšen odličen Jupiter ni pravo veselje, saj se v abonmajskem teku razkriva le kot utrinek, miraž, ki za hip okrutno presvetli sivino standarda, da se je le še bolj zaveš.
Teden dni po Jupitru smo slavili letošnja jubilanta Schumanna in Chopina, Filharmonija pa je nastopala, kakor da se je pravkar pogreznila v zimsko spanje. Zelo direktno: za to ni kriva sama, ampak dirigent. Tokratna izkušnja in tista z Jupitrom sta slika in prilika za stokrat zapisano litanijo. Če se želi SF umetniško ohraniti in razvijati, se mora pri izbiri dirigentov začeti zavedati, koga vabi. Temeljit premislek bo nujen. Glede storitve Theodorja Guschlbauerja, čigar Brucknerja imam v dobrem spominu, moram sicer sam priznati presenečenost. Če Schumannovi simfoniki pride nadvse prav poštena doza dirigentskega eliksirja, je bil avstrijski dirigent zgrešena izbira, saj je bila Pomladna simfonija pod njegovo roko dobesedno glasbeni dogodek, ki to sploh ni.
Po spominu bi lahko v vsej izvedbi navedel natanko en moment (iz zadnjega stavka), v katerem je zvok kazal sled oblikovalske volje (unisonski odgovori na drugo misel), tako da skorajda ni jasno, zakaj je bil orkester sploh prisoten, in to v veliki godalski zasedbi - opciji, ki je seveda ne problematiziramo; če bi se korpus le zavedal muzikalne naloge! Ampak za Guschlbauerja je Pomladna mlahavo korakanje skoz Schumannove celice, ki brez iskrečega se dotika in pregnantne ritmične izostrenosti ostajajo simfonično poloblikotvorne, impotentne. Uvertura Herman in Doroteja, priložnostna in redka muzika šibkega gradiva, je prav tako zvenela kot duhamorno naštevanje.
Orkestrsko zlogovanje se je nadaljevalo tudi po odmoru, v dolgem uvodu Chopinovega Koncerta za klavir in orkester št. 1. Adam Neiman zame ni ravno pianistično odkritje. Zapišem lahko, da se s kakega večera AG spominjam boljšega izvajanja Chopinovega koncerta (Anja German). Neiman, skoraj v celotnem partu nekontrastno breztelesen (v pasažnih ovojnicah pa pogosto zaletav, eksercirno pust, brez občutka za smer), z bolj medlim kakor eteričnim (»langlangovskim«) učinkom, je zgolj prispeval svoje k temu, da je bil tokratni oranžni abonma podoben jari kači; da sta se skladbi romantikov zazdeli drugorazredni in se je človeku nehote utrnila misel, da je bolje, če se Schumann in Chopin jubilejno in sploh povzdigneta s kakšnim pianističnim recitalom. Ampak - ali je res čisto tako?
Iz tiskane izdaje Dela