Še en stol, tak za slovo

S svojimi lastnostmi je Janez Suhadolc razlog več, da smo med plesom barvito padajočega novembrskega listja potegnili za skoraj neopazno vrvico.

Arhitekt, publicist, redni profesor prostoročnega risanja na fakulteti za arhitekturo, upokojil se je pred petimi leti, ko je dopolnil 70 let. Svoje poslovilno predavanje s kritičnim pogledom na moderno arhitekturo, ki po njegovem ne presega zgledov iz preteklosti, je naslovil Zakaj študij arhitekture odsvetujem.

Večkrat je že zapisal: »Jaz se najbolj bojim naprednih ljudi. Če bo svet kdaj vzel hudič, za ta scenarij se nakazuje kar več možnosti, ga bo zaradi napredka in naprednih ljudi.«

Najbolj je znan po ročnem izdelovanju unikatnih pohištvenih artefaktov, predvsem stolov. Primarni vir njegovega projektiranja in oblikovanja je delo pred šestdesetimi leti umrlega arhitekta Jožeta Plečnika.

Kot svojstven vzvod za odpiranje njegovih rdečih vhodnih vrat v impozantno hišo, ki jo je projektiral njegov oče, arhitekt Anton Suhadolc, učenec in dolgoletni sodelavec Jožeta Plečnika.

Me je kar otožnost prijela ob pogledu na hišo in ob dejstvu, da se takšne mojstrovine danes skoraj ne obnavljajo, kaj šele na novo projektirajo.

Z vsakim stolom portretira lastnika. Foto: Mavric Pivk/Delo

Pri tem delu hiše mojega očeta, v kateri stanujem, je najbolj znamenito pročelje iz lesenih okroglih smrekovih stebrov, in ta motiv se seveda navezuje na antiko prek učitelja Plečnika. Hiša je simetrična in je imela prav takšno stebrno kompozicijo tudi na drugi strani. Na tisti strani je pred leti živel moderno usmerjen arhitekt. Po njegovem nefunkcionalne stebre je odstranil. To najbolje ilustrira vse, o čemer se najbrž nameravava pogovarjati. Da se tisto, kar danes ne služi, ne ponudi nekega dobička, odstrani.

In nadomesti z novim, aktualnim smernicami prečiščenih linij, minimalizma?

Vsakdanja arhitekturna in oblikovalska praksa se še zmeraj ravna po znanih geslih funkcionalizma funkcija dela formo, ornament je zločin in še kaj bi se našlo. Kar je funkcionalno, naj bi bilo avtomatično lepo. S tem postulatom se težko strinjam. V njem ni prostora za dekor, ki naj bi šel v področje absolutne lepote. Zato je očiten pojav tega odsotnost dekoracije in ornamenta. Plečnik je nekje zapisal: »Stavba brez dekorja je kot človek, ki se nikoli ne nasmeji!«

Vendar stvari funkcionirajo. Ljudem je denimo všeč asketsko pohištvo, všeč so jim objekti v slogu ljubljanske Situle, sprejemajo videz pročelja, čeprav nekatere asociira na stavbo po apokalipsi.

Ukvarjanje z moderno arhitekturo in oblikovanjem je dandanašnji dostopno skoraj vsakemu, saj za načrtovanje tega, kar se zdaj ustvarja, ne potrebuje izjemnih talentov. Ni potrebno znanje prostoročnega risanja. Si predstavljate, da Michelangelo ali Plečnik ne bi znala risati? Načrti, denimo pročelij stavb, so zelo preprosti. So pa izjemno komplicirani v nevidnem delu, pri toplovodnih instalacijah, varnostnih napravah, dvigalih ... Vse našteto so investicijsko zahtevne stvari. Za lepo fasado v razmišljanju investitorjev in bodočih stanovalcev v načelu ni razumevanja. V Ljubljani smo, na primer, pridobili novo stavbo Situla ob železniški postaji. Stavba je narejena v skladu z veljavnimi modernimi smernicami v arhitekturi. Stanovanja v njej so lepa in res udobna. Ponujajo lepe poglede na glavno mesto in se stanovalci v njej najbrž dobro počutijo. Bolj problematičen je pogled na stavbo od daleč. Narejena je, kakor je narejena, morda je celo lepa, ampak jaz sem do zdaj to domnevno lepoto zmeraj zgrešil.

Nekoč je umetelno izdelan kamin kraljeval kot središče bivalnega prostora, vsa nevidna mojstrovina projektiranja je bila torej v dimniku ali morda še kje?

V starih časih je bila edina hišna instalacija dimnik. Nekoč tudi ni bilo prostorov, kamor naj bi hodil še cesar peš. Normativno je bilo stranišče na štrbunk. Plemeniti gosposki in boljšim meščanom so služabniki prinesli v bivalne prostore nekakšno skrinjo s pokrovom, pod katerim je bila posoda, v katero so opravljali tiste stvari. To je bil neke vrste stol kot prenosno stranišče. Ko je bil pred približno 40 leti prvič organiziran kosovni odvoz, je bilo teh skrinj precej odmetanih na ulice. Večina je končala v smeteh, kakšna bi gotovo zaslužila prostor v muzeju.

Zgodovina in umetnost, prevlečena s patino, vas navdihujeta pri ustvarjanju novih ali preigravanju starih idej. Vaši izdelki, predvsem stoli, niso le stoli. S svojstvenimi oblikami izgovarjajo črke, imena njihovih lastnikov. Vendar govorijo vselej samo slovensko, kajne?

»Včasih me vprašajo, ko me kakšen dan kar ni iz kleti, kjer imam delavnico – kaj pa spet delaš? Že spet žagam, tešem, brusim in poliram. Z vsakim stolom poskušam portretirati bodočega lastnika. Potem se vprašam po smislu početja in si povem, da delam te stvari zato, ker jih znam in si domišljam, da dobro. Ker so moji izdelki domačijski, kot je glasba Avsenikov, vendar so razpoznavni in poskušajo nadaljevati tisto, kar bi lahko označil za slovenski arhitekturni oblikovalski slog. Lahko da so tudi nepripravni za vsakdanjo rabo, za industrijsko proizvodnjo. Vendar si domišljam, da takšnih ali podobnih izdelkov ni nikjer drugje na svetu. Jaz svojega slovenstva ne doživljam kot kakšne posebne milosti. Pa ker sem že Slovenec, in ne Nemec, Perzijec ali Hotentot, in govorim slovensko, se mi zdi samo po sebi umevno, da se tudi v ustvarjanju izražam slovensko.«

Kljubujete sodobnim svetovnim arhitekturnim smernicam, se ne podrejate monokromatizmu pri opremi stanovanj, se ne bojite barv in morebitne etikete – kičast?

Na njegovih artefaktih sedijo posebneži. Foto: Mavric Pivk/Delo.

Pri delu se imam za regionalista. Navdih zajemam iz slovenske tradicije in preteklosti. Pretekli umetnostni stili na Slovenskem, ljudska ustvarjalnost, arheologija na Slovenskem, naravne danosti in še kaj so viri moje inspiracije. Poleg Plečnika bi moral poimensko omeniti vsaj še arhitekte Ivana Vurnika, Vladimirja Šubica in Janeza Jagra. Cenim delo Jožeta Karlovška, Alberta Siča in Ota Grebenca. Bili so vneti zbiratelji našega narodnega blaga.

Pablo Picasso je rekel: »Najprej sem delal umetnost, potem pa sem le še izkoriščal človeški snobizem.« Kako vi obravnavate naročnika, za katerega začutite, da ne ceni in ne razume umetniškega izdelka, da se želi z njim le pobahati, pred drugimi dokazovati svoj status?

Kdor hoče biti v današnjih razmerah v opremi svojih delovišč in bivališč in, nabavlja italijanske, skandinavske, nemške in mogoče še francoske izdelke. Mislim, da si moje izdelke želijo posebneži. Večkrat me vprašajo, koliko so vredne moje stvari. Po navadi odgovorim, da so vredni pol manj, kot bi morebiti dali zanje, in da bodo vredni še enkrat več takrat, ko bom dobil mah v nos.

Kar se dogaja v mestih, se tudi na podeželju. Kaj menite o tem, da pristno slovensko istrsko vasico s kamnitimi hišami posodobijo do neprepoznavnosti? Vasico, kakršne so denimo v Italiji zaščitene kot arhitekturni spomeniki?

Vasi in podeželje so vedno derivat tega, kar se dogaja v mestih, podeželje sledi temu, kar diktira mesto. To je pavšalna arhitektura, ki v načelu ne upošteva regionalne arhitekturne tipike. S tako gradnjo seveda izginja identiteta slovenskih regij. Tipična gradnja v Prekmurju ne odstopa od tiste na Krasu.

Vse najlepše pesmi so že bile napisane, vse najlepše obleke sešite, vse najlepše hiše sezidane. Kaj nam ostane?

Tudi to sem že večkrat zapisal. V Ljubljani in Sloveniji ni mogoče kupiti razglednice z motivom moderne arhitekturne ustvarjalnosti. Razglednice so plebiscitarna opredelitev širokih ljudskih množic vizavi moderne arhitekture. V moderni arhitekturni ustvarjalnosti na Slovenskem uvrščam najvišje Ravnikarjev Cankarjev dom v Ljubljani. Visoko uvrščam tudi Ksevt v Vitanju. Mislim, da bi zaslužila uvrstitev na slovenske razglednice. Kolikor vem, razglednic s tem motivom ni mogoče kupiti v trafikah.

Kaj vse je bilo v zadnjih desetletjih podrto in uničeno na Slovenskem, nima smisla naštevati, marsikaj še bo! Pravkar se je podrl Kolizej v Ljubljani, sam od sebe se podira Plečnikov stadion za Bežigradom.

Široke ljudske množice prisegajo na stalne in nenehne spremembe. Zato ni naključje, da imajo prednost začasnost in začasni predmeti. V tem razpoloženju se marsikaj po domnevni obrabi in izrabi znajde v smeteh. Jaz sem iz smeti že potegnil marsikak kos opreme, zlasti stole. Začasnost in minljivost sta temeljni določili mode in oblačenja, posebno pri nežnejšem spolu. Jaz poskušam vse ponositi do konca.

Končujete svojo peto knjigo stolov in četrto knjigo zapiskov, tudi med pogovorom delate svoj novi izdelek. Ob tem kolesarite, pišete ... in trdite, da imate kot upokojenec vselej veliko časa. Recept?

Jaz sem imel zmeraj veliko časa in ga imam še vedno. To štejem za svoj življenjski uspeh. Ker imam veliko časa, lahko kdaj pa kdaj kaj naredim. Nekateri znanci pripominjajo, češ da mi je lahko, ker imam zmeraj veliko časa. Tudi oni bi kdaj pa kdaj kaj naredili, pa kaj, ko nimajo časa. Meni se zdi hecno, če mi kdo reče, da nima časa, ker mora igrati tenis, golf ali kaj podobnega, da mora na počitnice na Tenerife, Maldive, Kamčatko. To dokazuje prav nasprotno, imajo veliko časa za igro, potovanja itn. Jaz ne gledam televizije, ne igram tenisa in golfa, ne potujem v eksotične daljne kraje ... in zato lahko kdaj pa kdaj kaj naredim.

December je čas za prednovoletno evforijo, nakupovanje, obdarovanje, razmišljanje o koncu leta in koncu na splošno. Kako preživite ta mesec, kaj si želite?

Projektiranega veselja in evforije načeloma ne odobravam in se mi zdi rajanje zato, ker je v koledarju tak in tak datum, pravzaprav nesmiselno.

Večkrat pripominjam, da imam že vse in da ničesar več ne potrebujem. No, tisti, ki so mi zelo blizu, vendarle najdejo stvar, s katero me presenetijo. Otroci in vnuki imajo vsemogoče in celo nemogoče. K temu težko kaj pametnega pridodam. Po navadi je to kakšen moj izdelek iz lesa: stolček, pručka, novoletno drevesce ali kaj takega.

Razmišljate kdaj ob koncu leta o koncu svoje poti?

Vsak dan se soočam s koncem, veliko razmišljam o tem. O smrti kot delu življenja. Star sem 75 let, pri teh letih je to povsem normalno razmišljanje. Na vhodu v Križanke je dal Plečnik malo pred smrtjo narediti grafit: »Minljiv si, tvoja dela so tvoj spomin.« Dela morajo biti res impozantna, da ne gredo v pozabo. Malo je takih. Ne delam si nobenih utvar. No, ja, včasih si vendarle domišljam, da bo tudi po meni še kaj ostalo. Tako to gre, tako to je.

Včasih zamižim in vidim vse te skladovnice lesa, ki se spreminjajo v nikomur mar civilizacijsko steljo, in si mislim: »Saj je vseeno, če naredim še en stol, tak za slovo, za abšid ...«