Tiskane izdaje
Iz Moderne galerije smo prejeli pismo, v katerem so »zaskrbljeni zaradi vse ostrejših napadov in naraščajočega pritiska na delo Marka Pogačnika«. Zapisali so, da »resno obsojajo absurdne kritike, zahteve po spremembah in poskuse uničevanja njegovih projektov, zavedajoč se učinkov, ki so jih imeli pregoni umetnikov v preteklosti«. Strokovno javnost so povabili, naj se jim pridruži pri moralni podpori umetniku.
Pred kratkim je izšla knjiga Smrtonosno zdravljenje zemlje in človeka, ki na 128 straneh ponuja – tako jo oglašujejo – »znanstveno podprte ugotovitve, kaj se je dolga leta skrito očem dogajalo pod krinko ‘kodiranega grba’ Slovenije in ‘zdravljenja Zemlje’«. Publikacijo (njena avtorica je Mojca Mihael) je izdal Zavod za izume in znanstveno raziskovanje finosnovnih stanj – PRAPOK po izvirni resnici, poslana pa je bila (tako trdi avtorica) »devetdesetim poslancem, vsem ministrom, predsedniku vlade, predsedniku države... in je na poti v knjižnice in uredništva«.
Avtorica v njej skoraj zahteva, naj se porušijo vsa kiparska dela Marka Pogačnika doma in po svetu ter zamenja državni grb Republike Slovenije, katerega avtor je, ker tako kipi kot grb v deželo prinašajo zlo in ljudem bolezni, dokaze pa najde v nekaterih Pogačnikovih knjigah (doslej jih je izdal okoli osemdeset in so prevedene v trinajst jezikov), iz katerih posamične citate interpretira kot demonske in zle. Če bi živel pred nekaj stoletji, bi Marka Pogačnika sežgali na grmadi.
Mednarodno
uveljavljeni umetnik
Marko Pogačnik (1944) je soustanovitelj slovenske neoavantgardne skupine OHO, ki je v šestdesetih letih sprožala vprašanja o vlogi umetnosti v družbi in vsakdanjem življenju ter posegala po nekonvencionalnih likovnih strategijah, po razpadu skupine v sedemdesetih pa se je usmeril predvsem v probleme krajine, njenih značilnosti in energetskih tokov. V osemdesetih je razvil metodo zdravljenja zemlje, podobno akupunkturi, in jo poimenoval litopunktura.
V Moderni galeriji so zapisali, da »Pogačnik razume pokrajino kot sintezo naravnih in kulturnih danosti ter kot energijsko telo, ki ga opredeljujejo energijski tokovi in točke. Umetnik oblikuje zemljevid teh nevidnih mrež; pri tem je pozoren na znamenja v pokrajini in procese, ki so poškodovali energijsko tkivo. Razvil je metodo, s katero skuša škodo popraviti ter okrepiti pretakanje energije in 'dihanje' pokrajine.
Na izbrane pomembne točke postavlja kamne, te pa dopolni z vklesanimi simboli, 'kozmogrami', ki jih razvije za vsako lokacijo posebej. Kamni, pravi Pogačnik, delujejo na pokrajino podobno kot akupunktura na energijsko mrežo človeškega telesa, zato to metodo imenuje 'litopunktura'.«
Za svoje delo je doslej prejel številna priznanja, leta 1991 nagrado Prešernovega sklada, leta 2008 Jakopičevo nagrado, že dvakrat je bil nominiran za alternativno Nobelovo nagrado right livelihood award, je avtor slovenskega grba, njegovi litopunkturni kipi pa stojijo po vsej Evropi. Enega med njimi, Hologram Evrope, so postavili tudi v središče Ljubljane (glej sliko), sestavlja pa ga 34 kamnitih stebrov, oblikovanih
v štiri kroge, s skupnim središčem.
Demonizacija
avtorjevega dela
Februarja 2010, ko so litopunkturne kipe postavili v Vipavi, naj bi zaradi njih ljudje dobili glavobole, moreče sanje, krvavelo naj bi jim iz nosu, bili naj bi nemirni in tesnobni. Tako pravi Lado Mihael Florjančič iz Svetega Antona pri Kopru, ki trdi, da ni bioenergetik ali zdravilec, ampak duhovni priprošnjik za pomoč v stiskah in težavah. Prepričan je, da so kamni zelo škodljivi za zdravje. Medijem je pred dvema letoma, ko so zaradi kamnov prvič zagnali vik in krik, pojasnil, da »ve, da so kode (kozmogrami, simboli, vklesani v Pogačnikove kamne, op. p.)
vedno škodljive in lahko tudi smrtonosne. Na človeka delujejo zelo čustveno. Predvsem ga prek jeze, strahu in razdražljivosti odprejo, da vanj seva vsa kozmična negativa. To je uničujoč vpliv zle višje inteligence iz vesolja, končni cilj pa je človekovo samouničenje.«
Duhovni priprošnjik Lado Mihael Florjančič je življenjski sopotnik Mojce Mihael, sicer avtorice zgoraj omenjene knjige Smrtonosno zdravljenje zemlje in voditeljice gibanja za duhovno nenasilje. V njeni knjigi se je litopunkturnim kamnom in kozmogramom pridružil slovenski grb, v oblikovanje katerega naj bi Pogačnik vpisal kodo samouničenja domovine, zaradi česar Slovenija politično in ekonomsko propada. Zaradi tako demoniziranega umetnikovega dela in skorajda poziva na njegov linč se je Pogačnik obrnil na varuhinjo človekovih pravic. V pismu je med drugim zapisal: »V času družbene in ekonomske krize, kakršna je značilna za naš čas, se prav lahko pojavijo poskusi zvaliti krivdo za težaven položaj družbe na neke marginalne skupine v družbi ali na posameznike. S tem se skrijejo njeni dejanski vzroki. Tak eklatanten primer se je zgodil pred osmimi desetletji, ko so nacisti obsodili moderno umetnost in njene ustvarjalce kot povzročitelje družbene dekadence in ekonomskega propada Nemčije. Številna dela, brez katerih si danes moderne umetnosti sploh ne moremo zamisliti, so ožigosali kot 'izprijeno umetnost' (Entartete Kunst) in jih večino uničili.«
Morda se vse skupaj sliši kot kolektivna histerija, toda poziv k rušenju umetniških del (ker uničujejo zdravje) in sodba, da je umetnik v grb zavestno zapisal smrtonosno kodo (zaradi katere naša država propada), nista nedolžna. Hujskanje sovraštva in podpihovanje strahu zlahka zaneti iskro in vprašanje je, kdaj bo kakšen norec potrkal na vrata Pogačnikovega doma v Šempasu in v obrambi države in naroda poravnal račune z demonom.
