Tiskane izdaje
Stand up komedija ima precej dolgo zgodovino. O popularnosti tega žanra, ki se je močno usidral v popularnokulturno krajino, med drugim priča to, da je ta oblika komedije čedalje pogosteje predmet TV-nadaljevank. Začelo se je s Seinfeldom, sitcomom izpred slabih tridesetih let, ki je postavil v ospredje istoimenskega komika in njegove prijatelje. Letos smo dobili kar dve nadaljevanki, ki obravnavata stand up komedijo.
Družba HBO je letos lansirala novo komično oddajo Na kavču pri prijateljih (Crashing), zgodbo o Petu Holmesu, ki poskuša prodreti v svetu komike na newyorški klubski sceni. Holmes je uspešen stand up komik in avtor TV-serije, njen producent pa Judd Apatow, znan po režiji romantičnih komedij in uspešne TV-serije Punce. Nadaljevanka o komiku, ki obupano poskuša uspeti v svetu stand up komedije, je torej delno avtobiografska in podaja nič kaj glamurozen pogled na ozadje tega poklica.
Glavni junak je dobrodušni komik, ki se poskuša uveljaviti na področju, na katerem vladajo velika tekmovalnost, prekarnost in izkoriščanje. Začetniki v tej profesiji morajo, da bi dobili priložnost za nastop v enem od številnih klubov, kar nekaj investirati: novačijo potencialne goste za klub, imajo stroške s prevozom itd. – v zameno pa dobijo petnajst minut nastopa v poznih nočnih urah, a le, če jim je uspelo privabiti dovolj strank, medtem ko je plačilo rezervirano zgolj za tiste, ki so v tem poklicu že uspeli.
Slep za lastno tragedijo
Pobožni in naivni Pete Holmes dokaj stoično prenaša ponižanja na tej sceni in je trdno zaverovan o svojem poslanstvu komika. Življenje se mu obrne na glavo, ko zasači ženo v postelji z drugim moškim. Zakonca se razideta, kar je za Holmesa velik finančni udarec, saj ga je doslej preživljala prav ona. Zdaj se mora znajti sam in v vsakem od osmih delov spremljamo, pri kom doma bo pristal brezdomni komik. Pete se v vsakem delu bolj po naključju znajde v družbi bolje situiranih komikov – torej tistih, ki so za nastope tudi plačani – in vsako noč prespi pri drugem človeku: od Artieja Langa do Sarah Silverman. V teh seansah avtor ne štedi z realističnimi portreti življenja komikov: od prizorov delov njihovega repertoarja v klubih v manjših mestih do pijančevanja in drogiranja, pa Petov odnos z ženo; ta po njunem razhodu prodaja njuno domovanje in skupno imetje. Kasneje spremljamo tudi stresno srečanje z njegovimi versko blaznimi starši, ki jim Pete še ni upal razkriti, da se je ločil.
Komedija v Na kavču pri prijateljih gradi na razmerju, ki se razvije med naivnim, preprostim in otročjim Petom in izbranim uspešnim komikom. Vsak od teh ima namreč svoje muhe, zahteve, idiosinkrazije, tako da se komedija v veliki meri generira prav iz trčenja dveh tako nasprotujočih si svetov.
Eleganca TV-serije, v kateri nastopajo številni znani igralci in komiki, je v tem, da komedijo dejansko uporablja pri slikanju dokaj travmatičnih okoliščin. Uspeti v svetu komedije zahteva ogromno truda, odrekanja, tako rekoč sužnjelastniško delo. Hkrati uspe Holmesu zgraditi komedijo na vrsti zadrežnih situacij, ko, denimo, Pete nekako zapravi vsako priložnost za plačano delo ali prodor v svet komedije. V TV-seriji, ki temelji na dobrosrčnem, vselej dobrovoljnem junaku, ki se ne zaveda prav dobro svojega nezavidljivega položaja, je toliko bolj očitna družbeno- ali ekonomskokritična nota. Nadaljevanka hkrati dokazuje, da komedija ne ublaži življenjskih stisk, ampak šele omogoči, da se izrazi bridka resnica neke družbene konstelacije.
Resno o komediji
Pobralo me bo (I'm Dying up Here) avtorja Davida Flebotta – producira jo Showtime (med producenti je tudi komik Jim Carrey), na HBO je dostopnih prvih nekaj delov – prinaša podobno poanto, le da se loti problema sitcoma skozi žanr drame. V TV-seriji spremljamo komično sceno v Los Angelesu v začetku sedemdesetih let. V ospredju je klub Goldie, ki ga vodi odločna gospa istega imena (igra jo odlična Melissa Leo) s sočnim jezikom, ki ne štedi z odkritimi, pikrimi in zlobnimi pripombami na račun svojih komikov in (ene same) komičarke.
TV-serija se začne s smrtjo enega od Goldiejinih varovancev, ki mu je uspel pomemben prodor na nacionalno televizijo. V prvi epizodi se razkrije, da je ta talentirani mladenič napravil samomor. Tako podobno kot v TV-seriji Pri prijateljih na kavču tudi tu dobimo vpogled v trdo življenje komikov, njihov boj za preživetje, njihove negotovosti, otroške travme, seksualne podvige in eksperimentiranja.
V vsaki epizodi je ospredju nekaj junakov: v eni Goldie kaznuje enega od svojih komikov Edgarja Martineza, ker je nastopal v drugem klubu, v drugi spremljamo prizadevanja mladega temnopoltega komika, ki si želi v klubu dobiti boljše termine za nastope (v eni od epizod se celo seznani z legendo stand up komedije Richardom Pryorjem). Feministične odmeve najdemo v liku Carrie, ki si mora v skupini moških komikov izboriti prostor in iznajti svoj komični slog. Tu sta še komika, ki sta prišla iz Bostona v meko komedije, a zaradi pomanjkanja dobesedno živita v omari enega od Goldiejinih zaposlenih, iz obupa pa sodelujeta na zabavnih TV-oddajah, ki prinašajo razne nagrade – denimo celoletno oskrbo s kosmiči ali rižem.
Ključni lik nadaljevanke je prav Goldie, ki po eni strani deluje kot utelešenje kapitalističnega izkoriščanja (komiki ne dobijo plačila za nastope, saj – kot pravi Goldie – tudi univerze ne plačujejo svojim študentom, da jih učijo), po drugi strani pa kot materinski lik, ki vendarle razsodno in razumno pomaga graditi kariero svojih varovancev.
Nesramnost kot vezivo
Nadaljevanka lepo poustvari komično sceno Los Angelesa skupaj z odlomki stand up nastopov. V TV-seriji izstopajo hitri dialogi, polni ciničnih, zafrkljivih replik, ki si jih komiki izmenjujejo v zaodrju ali na poznih večerjah, da bi se pomerili v tem, kdo zna bolje užaliti in ponižati drugega. Sposobnost, da se čim bolj drzno in nesramno odzovejo na kolegovo provokacijo, je naposled nevidno vezivo sicer zelo tekmovalne skupnosti komikov.
Životarjenje večine od njih, njihove družinske zgodbe – od težav s starši na obisku do Goldiejine bolečine ob pobegu njene sedemnajstletne hčere od doma – ustvarijo tako portret mesta kot sliko nekega obdobja (ko se, denimo, v zaprtih prostorih še intenzivno kadi) in pa same stand up scene.
Mestoma nekoliko zmotijo polni užitek ob gledanju te nadaljevanke razne globokoumne misli o statusu in pomenu stand up komedije, ki jih izrekajo različni junaki. Tako izvemo nekaj prežvečenih modrosti o tem, da gre pri stand up komediji za pretanjen občutek za čas lansiranja šale (punchline), da je stand up nastop najboljši, če komik ali komičarka izhajata iz globine svoje psihe, torej iz nečesa, kar ga ali jo je dejansko zaznamovalo (Carrie tako gradi svoj nastop na izpovedi o smrti staršev), da so se najboljši stand up komiki pripravljeni povsem razgaliti na odru in kako je konec koncev prav zaradi popolne ranljivosti ta poklic, ki prinaša toliko veselja poslušalcem, eden najtežjih. Kot da stand up komedija potrebuje legitimacijo za svoj obstoj, kot da ima neko globlje psihološko bistvo – kot da ni vse njeno bistvo v tem, da nasmeji ljudi.
Ob Pobralo me bo velja tako najprej nameniti pozornost špici, v kateri prizore klubskega življenja, ulic Los Angelesa in tipografije, tipične za sedemedeseta leta, spremlja zvočna podlaga, ki je mešanica trkanja kozarcev, glasbe in smeha. Prav ta smeh, ki je sprva prijeten in podžiga smeh pri gledalcu, prehaja v morbiden, srhljiv krohot.
Sporočilo takšne uverture v komedijo ni posebej zapleteno: pogled v zaodrje stand up nastopov privabi na obraz bolj grenak nasmeh. Obenem vidimo morda dvoumno špico kot še en simptom tega, da se je od začetka 21. stoletja spremenila narava televizijske komedije. Ta se je, denimo, otresla posnetega smeha sitcoma in se vse bolj približuje realizmu, tako da sta prej kot komično v ospredju družbenopolitična farsa in eksistencialni absurd.
