Benetke – Politični filmi, ki bi spregovorili o konkretnem političnem ravnanju (in ga seveda predstavljali v kritični luči), so v sodobni evropski kinematografiji zatonili skupaj s politično levico. Po napadu na Irak se je nekoliko zganil ameriški film, a najbrž precej več od tega, kar smo videli, ne bo; morda je zdaj na vrsti Afganistan. Še najbolj je ta žanr živ med arabskimi filmarji (zlasti v Iranu, kjer jih sproti zatirajo) in ponekod v Latinski Ameriki, vprašanje pa je, koliko teh filmov sploh pride do festivalskih selektorjev in torej v svet.
Letos so se v Benetkah pojavili trije filmi, ki jih ni mogoče imeti za neposredno politične, ker govorijo s stališča večdesetletne zgodovinske distance, a zagotovo prinašajo določeno politično stališče. Še najmanj zanimiv med temi tremi je španski film Balada triste de trompeta (Žalostna balada za trobento), posnel ga je Álex de la Iglesia: obuja spomin na krvavo špansko državljansko vojno, toda na način, ki vidi v obeh vpletenih straneh, republikanski in monarhistični, le material za spektakel v postmodernistični maniri. V tem primeru naj bi bila torej boleča nacionalna zgodovina že nevtralna snov, ob kateri se je mogoče tudi zabavati.
Povsem drugačna sta filma, ki prihajata iz Kitajske in Čila. Prvi je bil prikazan kot »film presenečenja«, torej kot nekakšne limanice za novinarje, otročarija, ki si jo je organizator izmislil že pred leti. In res smo bili presenečeni, a to bi bili v vsakem primeru! Kitajski film Jarek , njegov avtor Wang Bing (1967) je na evropskih festivalih že pobiral nagrade, je namreč prikazal eno od velikih poglavij iz časa Maove revolucije: taborišče za prevzgojo »desničarjev«. Presenečenje ni to, da ne bi o njih ničesar vedeli, ampak da je Bing njihovo sprevrženo politično naravo, ki jo je določalo partijsko geslo Veliki skok v prihodnost, prikazal skozi »proizvodnjo« trupel. Množično umiranje od lakote in mraza – smo leta 1960 v puščavi Gobi, kjer naj bi »gojenci«, med katerimi so tako preprosti kmečki fantje kot univerzitetni ljudje, kopali jarek za vodo – je bil namreč edini rezultat »prevzgoje«. Od 1500, pravi uradni podatek, jih je preživela tretjina. Lakota je bila tako huda, da se je pojavil kanibalizem; in kar je kdo izbruhal, je najbližji pojedel. Od tedaj je minilo samo 50 let! Film, ki je bil posnet napol ilegalno in s pomočjo evropskega denarja, je pomenljiv kontrast prav tako kitajskemu filmu, ki smo ga gledali dan prej, Detektiv D in skrivnost plamena (avtor je Tsui Hark), v katerem je kitajska imperialna zgodovina iz 7. stoletja ovenčana z vrhunsko spektakelsko tehnologijo in s težko predstavljivo finančno konstrukcijo. To je film, ki simbolizira aktualno kitajsko rast, Jarek pa je delo, ki ta razcvet ovija v mučno senco preteklosti.
Prav takšno vlogo, pokazati na nerazkrojene sence zgodovine, ima tudi čilski film Po smrti (Post mortem). Posnel ga je avtor, ki se je, tako kot Bing, rodil šele po velikem dogodku, Pablo Larraín (1976). V Čilu je bil takšen dogodek seveda Pinochetov desničarski prevrat jeseni 1973, v katerem je izginilo več tisoč ljudi. Kam so izginili in kakšen postopek jih je čakal po smrti – o tem govori Larraínov film, ki je prav tako poln trupel. Le da so se ta znašla v mrtvašnici, kjer vzrok smrti »ugotavljajo« tako rekoč generali. In tako se na mizi za avtopsijo znajde tudi truplo strmoglavljenega predsednika Salvadorja Allendeja ...
Iz tiskane izdaje Dela