Svinčeni čas za slovenskega umetnika

Matjaž Počivavšek je kipar, ki skulptur ne ustvarja z rokami, da lahko material karseda govori sam zase.

sob, 18.11.2017, 22:00

Matjaž Počivavšek je svojstven­ ­kipar, s skulpturami nagovarja na klasičen in hkrati­ ­modernističen način, a z zelo osebnim in zato tudi prepoznavnim izrazom. Njegovih skulptur iz zadnjega desetletja­ v vsej pestrosti forme, materiala in govorice v slovenskem galerijskem prostoru še nismo imeli priložnosti videti.

Je pa svoja novejša dela premierno predstavil v Zagrebu, v prelepem ambientu Muzeja za umetnost in obrt. Ambient je zelo pomemben za njegove skulpture, saj zanj niso samozadostne, temveč so njihov sestavni del razmerja, ki se vzpostavijo med kipom, okoljem in gledalcem. Razstava se izteka, mogoče si jo je ogledati le še danes in jutri.

Počivavšek redno menjuje ljubljansko okolje s pariškim, ki ga navdihuje in hrani na drugačen način, zato ga prav potrebuje. Je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost.

Na ta pogovor v atelje v Rožni dolini ste prikolesarili z akademije. Ali današnji študenti ter mlajši slikarji in kiparji sploh še znajo narediti figuro, portret?

Prav sam jih to poučujem. Kolegi na kiparskem oddelku akademije smo sklenili, da ohranimo prvi letnik enoten in da v njem ohranjamo tradicionalno kiparstvo, se pravi poučevanje portreta in figure. Na številnih zahodnih fakultetah takoj preidejo na osebni izraz študentov, kot da so že z vpisom na študij umetniki. Sam ne zagovarjam tega. Naj ponazorim z latinščino. Latinščina je sicer mrtvi jezik, je pa osnova za mnoge druge jezike. Tisti, ki zna latinščino, se lažje nauči drugih jezikov.

Se pravi, če študenti obvladajo klasično modeliranje, so v prednosti pred tujimi študenti, da iz 'latinščine' razvijejo lasten jezik, četudi je to na primer videoinstalacija. Ko v okviru izmenjav pridejo k nam tuji študenti, večkrat opazimo, da na najbolj razvitih akademijah, na primer finskih, ne poučujejo modeliranja in risanja. Neredko se odločijo priti v Slovenijo zato, da nadomestijo ta primanjkljaj. Čeprav so že v višjih letnikih, gredo pri nas v prvi letnik, da se naučijo figure.

Najbrž je bil med vašim študijem poudarek na figuraliki. Kako ste se skozi desetletja oddaljevali od nje in našli svoj izraz?

Največ 'latinščine' me je po Stojanu Batiču, ki me je pripravljal na sprejemni izpit, v prvem in drugem letniku naučil Zdenko Kalin. On niti ni dopuščal drugih poskusov. Zatem smo imeli Draga Tršarja in Slavka Tihca, ko smo v tretjem letniku iz figure prešli k svobodnim kompozicijam, s klasičnega jezika na moderni. Spoštoval sem klasiko, začel pa sem veliko potovati in se zanimati za najsodobnejše kiparske trende in izraze. Še kot študent sem šel na prvo documento, videl ameriški minimalizem, ki je takrat prevladoval, in bil navdušen nad njim. Po diplomi sem šel v New York, kjer sem se v galerijah in muzejih neposredno seznanil z dogajanjem.

Navdušenje nad kiparskim objektom, nad figuro, se je nadaljevalo. Prelomen je bil odhod v Pariz, za kar sem dobil štipendijo in ostal petnajst let. Do takrat se mi je zdelo, da že vse vem, v Parizu pa sem trčil ob močno kiparsko tradicijo. Louvre ima vse, od prazgodovine do danes iz vsega sveta. Nenadoma sem spoznal, da bom pogorel, če v mojem izrazu ne bo prišlo do soočenja, do spoja vse te tradicije in modernega, do nekih anahroničnih form. Medtem ko mi je bila v New Yorku tako všeč sodobna umetnost, mi je Pariz ­odprl oči, da tisto ni vse.

Za svoje skulpture si vzamete veliko časa?

V zadnjem času sem se intenzivno ukvarjal z velikimi voščenimi skulpturami. Nastalo jih je pet in tudi te so zdaj razstavljene v Zagrebu. Za moje delo sta značilni domišljena izbira materiala in unikatnost. Vsaka skulptura je ena sama, nikoli ne delam več odlitkov. Vsak vosek se po odlivanju uniči, v bronu je mogoča ponovitev, ampak sam tega ne delam. Zame je značilna tudi dolgotrajnost postopka. Za postopek si v zadnjem času vzamem toliko časa, kolikor je treba.

Ko si v glavi zasnujete, kaj boste naredili, si hkrati zamislite tudi material?

Ne. Moja pot je malo anahronična, lahko bi rekel nesodobna. Lahko si predstavljate arhitekta, slikarja ali kiparja, ki naredi skico, lahko tudi z besedami kot sinopsis. Iz skice ali besede si izbere material in potem to realizira. Pri meni je pot obratna. Material je prvi, ker zame je najprej materija in od nje grem k besedi. Izberem si torej materijo in ne vem, kaj bom naredil iz nje. Najbolj enigmatično – za gledalca so moje skulpture nerazumljive – je to, da materija govori svojo zgodbo.

Vi prav nočete, da bi gledalec razumel vašo govorico?

Prav nočem. Delno naslov skulpture ponuja asociacije. To je moja skrivna poezija. In že nekaj časa je še nekaj značilno za moje skulpture – izločil sem celo roko. Moje stvari, posebej zadnje, niso modelirane z roko.

Kako pa?

Roka je retorično sredstvo umetnikov. Sam pa menim, da je roka kot retorika umetnost zapeljevanja. Lahko je zapeljevanje k resnici ali laži. Če izključim roko kot retorično sredstvo, material še bolj govori svoj jezik. Sam ga z roko ne silim v nič.

Oprostite, kako lahko nastane skulptura brez uporabe roke?

Na njej so bodisi odtisi vode bodisi vetra, lahko tudi predmetov ... Če zlijem mrzlo vodo na tekoči vosek, bo nastal odtis, ki ga nisem naredil s svojo roko. To ni nič novega. To so vse acheiropoietonske podobe, sam se samo vključujem v tradicijo. Sem samo izumitelj form. Pri teh postopkih, ker niso pod mojim nadzorom, pride tudi do napake, na primer nekaj poči.

Kaj naredite potem?

Podrem. Eno od skulptur, razstavljenih v Zagrebu, sem delal osem mesecev, ponavljal sem jo približno petdesetkrat. V tem dolgotrajnem postopku uživam. Zadovoljstvo je v tem, da te material preseneti in da ti presenetiš njega. Vzemimo neko packo, ki jo pollockovsko vržeš na platno ... To packo je treba tolikokrat ponavljati, da jo imaš pod nadzorom. Dogajajo se naključja, ampak jaz jih hočem nadzirati.

Kako to, da ste se odločili za vosek kot material za skulpture, saj ga večina uporablja za modeliranje in vlivanje brona?

Tudi to ni nič novega. Že v bronasti in železni dobi so vse naredili najprej iz voska, ki so ga vlili v kamnite kalupe in naredili izdelke ali iz brona ali železa. Vosek je za kiparja ali obrtnika že tisočletja odličen material. Tradicija voščenih figur je stara, naj omenim na primer muzej voščenih lutk Madame Tussauds. V renesansi so bile cerkve polne celopostavnih figur iz voska. Vosek je torej tradicionalni material in je predstopnja odlivanja v bron. Vse moje skulpture, ki so v vosku, bi bilo mogoče odliti v bron.

Zelo zanimive so vaše skulpture iz ebenovine in srebra. Delali ste z vrsto materialov.

To je bilo povezano z različnimi fazami. Najprej sem upodabljal železo, tako imenovani corten, potem kamen, kararski marmor, ki je tudi nekaj posebnega v svoji belini. V Parizu sem prišel do lepega kosa ebenovine, potem je prišlo obdobje kovanega železa, v katerem sem naredil nekaj javnih plastik, sledila je bronasta faza, v kateri je bil vosek v ospredju, pri ebenovini in srebru pa sem hotel združiti absolutno črnino ebenovine in belino srebra.

Kiparjenje veliko stane. Se vaši študenti tudi zato odločijo za druge medije?

Opažam, da mlade kiparje po eni strani bremeni drag material, po drugi strani pa težko pridejo do prostora in opreme, potrebnih za kiparjenje. Kiparje potiskajo na stranski tir tudi arhitekti in oblikovalci. Arhitekti jemljejo forme, ki jih je izumil kiparski modernizem. Nekateri stadioni in nebotičniki po svetu so skulpture iz arzenala modernističnih kiparskih form, ki jih arhitekti samo povečajo. Poleg tega se v interierjih pojavljajo dizajnerski predmeti in zamenjujejo skulpture. Nadomestili so tudi knjige na policah. Zato kiparji izumljajo nove forme, ki jim arhitekti in dizajnerji ne morejo slediti. Gredo v dematerializacijo, mediji zanjo so videoinstalacije, fotografije ...

Naročil in mecenov za skulpture je najbrž zelo malo?

Sam skušam delati z lastnimi sredstvi. Naročil, kakršna so bila včasih, ni več, trg umetnosti je presahnil, posebej po krizi leta 2008, galerije zapirajo ali prodajajo komercialne stvari in tisto, kar ustreza nekemu okusu. Tepe nas tudi majhen prostor, v katerem elite vsiljujejo svoj pogled na to, kar naj bi bila ­sodobna umetnost.

Mislite elite iz sveta umetnosti?

Seveda. V majhnem prostoru še hitreje kot sicer zavlada določen trend. Nismo se vključili v širši prostor. Če primerjam z Jugoslavijo, ko je slovenska umetnost trčila s hrvaško, srbsko, bosansko ... To je bil prostor dvajsetih milijonov ljudi in bilo je mogoče razstavljati po državi in prodajati, poleg tega pa še v tujini.

Za vas ne velja EU?

Za kulturo ne velja.

Kako pa je z umetniki v drugih državah?

Tam iščejo talente že na akademiji. Najprej se uveljavijo na galerijski ravni. Galeristi ponudijo stvari muzejem. Ti jih ponudijo državi, države tujini. Je hierarhija, ki je pri nas ni. Rešitev je močna zasebna galerijska baza, v katero se vključujejo tudi zbiralci, meceni, podjetja. Saj veste, kako so bila naša podjetja včasih naklonjena umetnikom. Z njihovim delom so opremljali hotele, vsa večja podjetja so imela umetniške zbirke. Tega ni več. Lastniki podjetij so tujci, za umetnost ni denarja ali ga nočejo dati.

Če bi Gabrijel Stupica živel danes, njegovih del najbrž ne bi bilo v uglednih ustanovah po svetu?

Nikjer jih ne bi bilo.

Jugoslavija je očitno bolje funkcionirala na področju umetnosti, kot danes funkcionira Slovenija?

Seveda. Ne smem slišati, da so bili takrat svinčeni časi. Takrat je bilo tudi več naročil, posebej države, komemorativnih, posvečenih dogodkom ali ljudem.

Ste naklonjeni predlogu, da bi 0,5 odstotka vrednosti javnih investicij morali nameniti za umetnine?

Nimam nič proti, predlog ni nov ne pri nas ne v tujini. Je pa nevarnost, da tu ne bo transparentnosti. Bolj smiseln bi bil zakon o večji olajšavi pri dohodnini za tiste, ki bi kupili umetnine.

Prijavi sovražni govor