Ti si življenja mojga magistrale

Na današnji dan, 2. februarja, je pred 147 leti umrla Julija Primic. Bila je Prešernov navdih, hrepenenje in razočaranje. »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srce mi padla iskra je ognjena, 
ki ugásnit se ne da z močjo nobeno,« je zapel Prešeren, ko je prvič videl svojo drago.

Objavljeno
02. februar 2011 11.02
Damijan Jagodic, trip
Damijan Jagodic, trip
Na današnji dan, 2. februarja, je pred 147 leti umrla Julija Primic. Bila je Prešernov navdih, hrepenenje in razočaranje. Zgodba o pesnikovi muzi se začne z Julijino materjo in konča na šmihelskem pokopališču v Novem mestu. Francetova hči Ernestina v Spominih zapiše, da bi Prešeren v sonetu Dve sestri videle so zmoti vdane prav lahko opeval že Julijino mater Julijano. Takrat je bila že ovdovela, a resnično lepa ženska – s številnimi snubci. Oče, ljubljanski trgovec, je umrl, ko je imela Julija šele dva meseca, starejši brat pa, ko je štela 16 let. Na veliko soboto, 6. aprila 1833, ko si France Prešeren v trnovski cerkvi ogleduje božji grob, zagleda Julijo in se zastrmi vanjo. »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srce mi padla iskra je ognjena, ki ugásnit se ne da z močjo nobeno,« zapiše v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto. Osupnila ga je njena lepota.
A vsake oči imajo svojega malarja. Večini moškim se takrat 17-letno dekle ni zdelo kakšnega občudovanja vredno. Prej pesnik Julije ni srečeval, saj so tedaj začela dekleta obiskovati družabnosti šele, ko so dopolnila 16 let. Tudi po prvem »šoku« se njune poti niso pogosto križale. Zaman jo je iskal v gledališču, na plesiščih in vseh večjih zbirališčih.

Z mamo sta večinoma hodili na oddih na Dvor pri Kamniku ali na grad Turn blizu Preddvora nad Kranjem. Mama Julijana je sicer ostala opisana kot ošabna, pobožnjaška in preračunljiva ženska. Njene sanje o bogatem snubcu, slab glas, ki je Prešerna tolkel zaradi njegove pivske druščine, ali preprosto čustvo, da dekletu pač ni bil všeč; vse to je bilo močnejše od vsega, kar ji je napisal in posvetil – pesnik. O brezupni ljubezni je tedaj govorila vsa Ljubljana.


Obljuba na smrtni postelji

»Franceta se ne bi dolgo branila, da je bil on kak bogataš ali vsaj kaka velika zverina v državni službi. Siromaka pa seveda ni marala. Hči imovitega trgovca je vedela že zarana, da je denar sveta gospodar; idealni nazori so bili povsem neznani njenemu duhu in srcu,« je zapisal Janez Trdina v Dveh ljubicah.

Nekateri viri trdijo, da je bila Julija tajno zaročena, še preden ji je Prešeren napisal Sonetni venec. Drugi navajajo, da se je zaroka zgodila po sonetih. Zanjo je poskrbel Anton pl. Scheuchenstuel. Obubožani bavarski plemič je kot spreten politični konjunkturist postal predstojnik komorne prokurature in dosegel naslov »gubernialni svetnik«. Na smrtni postelji je od Julijine mame dobil zagotovilo, da bo njegov sin Jožef Anzelm dobil Julijo, s tem bogato doto in brezskrbno življenje.

Po poroki in meščanskem življenju v Ljubljani, kjer je Julija rodila pet otrok, je bil mož Jožef imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu. No, med Dolenjci se ni prav dobro zapisal: zaradi oblastnosti, nadutosti, brez srčnosti so ga domačini »prekrstili« v Napoleona.


Ženska treh odlik

Julijo je v Novem mestu leta 1858 na kratko srečal Janez Trdina. Po dobno kot Prešeren tudi on ni ostal neprizadet: »Gledal sem jo samo nekoliko trenutkov in vendar se mi je začrtala podoba njena tako globoko v spomin, da bi mi je ne mogla izbrisati iz njega niti Matuzalemova leta. Zvedel sem o Juliji marsikaj, ali nič slabega. Iz vsej poročil, ki so mi došla o njej, sem povzel in spoznal, da je gospa Julija vzorna soproga, brižna gospodinja, svojim otrokom pa preljubezniva in prava krščanska mati.«

S proštom Arkom, ki je takrat upravljal novomeško župnijo, se je pogosto pogovarjala o Prešernovih poezijah. Če pa je kdo rekel kaj slabega o Prešernu, je takoj stopila v njegov bran.

Julijin spovednik je pisatelju Trdini še povedal: »To ženo so vsi blagrovali, ker je imela vsega dovolj. Jaz pa vem, da je prebila i ona dosti sitnosti na tem svetu in marsikatera bridkost se je zaperila v njeno življenje. Ali ž božjo pomočjo se je je vselej kmalu iznebila, ker so jo dičila vsa tri svojstva, ki so glavni pogoj za srečen zakon: znala je po trpeti, znala je odpustiti in znala je molčati.«

V maternem jeziku se je poslovila od moža in otrok 2. februarja 1864, ko je umrla za srčno vodenico. Po ženini smrti se je mož s četrto hčer ko in sinom preseli v Gradec. Tam se je upokojil, izgubil premoženje in leta 1873 umrl.


Luč poezije in dišeči venec sonetov

Ob obisku Julijinega groba na šmihelskem pokopališču bi bili nekdaj bržkone enako žalostni, kot je bil Janez Trdina. A pisatelj se je potolažil z mislijo, da na njen grob namesto sveč sije sonce poezije, na mesto rož pa ga krasi – dišeči venec Prešernovih sonetov.

Na pobudo novomeškega kipar ja Rudija Škofa pa je bil grob Julije pred kratkim obnovljen. Nasproti njega je na steno kapele postavljen nagrobnik njene mame. Veliko bogatejši je od hčerinega. Na pokopališču v Šmihelu je tudi grob Slavka Gruma, slovenskega zdravnika, dramatika in pripovednika. Nedaleč stran je šmihelska cerkev, župnija pa spada med najstarejše na Dolenjskem.

Gradič Neuhof ali Novi dvor nad mostkom, v katerem so trinajst let stanovali mama Julijana, Julija z možem, otroki in služinčadjo, je še danes občudovanja vreden, čeprav s strehe leti okrušena kritina, stavba pa tudi sicer razpada. Od znotraj si je ni mogoče ogledati pa tudi nobenega spomina na Julijo ne hrani več.


»Sanjalo se mi je«

Pogled obiskovalca pa se z zadovoljstvom ustavi na Kapitlju – sedežu novomeške škofije, čudovitem sprehajališču pred pročeljem, reki in obzidju, kjer so se tu in tam zbirali mladi in prepevali Prešernove pesmi. Julija jih je gotovo slišala, enako zanesljivo pa njenemu možu niso bile prav všeč. Ob robu stavbe je bila kapela, kjer se je proti šmihelskemu pokopališču pričela zadnja pot Julije Primičeve. Morda pa se je tam začel uresničevati pesnikov sonet Sanjalo se mi je; ko se po smrti znajdeta v raju, kjer France poseda s Petrarko, Julija pa z Lauro.

Ne zaradi Julije, zavoljo narodovega spomina, ponosa in ohranjanja idealov bi tudi gradič, kjer je živela, morali obnoviti, je prepričan Rudi Škof. Veliko spominov nanjo je denimo zbral in uredil Andrej Bartelj. Drugi del gradu bi lahko na menili novomeškim ustvarjalcem in uredili še slovenski medicinski muzej, ki bi predstavil tudi zapis o nastanku in razvoju novomeške bolnišnice, v lasti katere je nekdanji Julijin dom.

Na jasi pred gradičem bi lahko postavili njen spomenik. Tako bi ustvarili mali slovenski Schönbrunn ali Versailles. Tam bi se sprehajale čuteče duše in se predajale rajskim vonjem poezije. »Sanjalo se mi je ...«