Trst ima največ Mušičevih dachavskih risb

Po zaslugi tržaškega zgodovinarja Franca ­Cecottija se zdaj Trst ponaša z največjo­ zbirko Mušičevih dachavskih risb. Kar triindvajset risb trpečih, umirajočih, lačnih, golih, do skrajnosti razvrednotenih teles je našel po naključju, ko so več kot štirideset let ždela v arhivu italijanskega partizanskega združenja ANPI. Odkritje risb znova razkriva mojstra, ki je zapustil človeštvu izjemen opomin.

»Imel sem precej sreče, ker sem kot zgodovinar raziskovalno radoveden. Zanimalo me je, kaj tiči v tridesetih svežnjih papirjev v arhivih na sedežu tržaškega združenja ANPI. To so bili paketi, zaviti v papir in zvezani z vrvjo, ki so jih odložili po eni od selitev združenja. Nihče ni natančno vedel, kaj vse je v njih, rekli so mi, da so to različni dokumenti in časopisni članki. Že julija 2016 sem ob pregledovanju naletel na dve mapi. V prvi je bilo več časopisov s članki o Italijanih v Dachauu. Ko sem odprl mapo z risbami, me prva, precej zbledela in neznačilna, ni prepričala. Že pri drugi pa sem vedel, da je to nezamenljiv slog velikega umetnika. Zelo smo se bali, da bi novica prehitro prišla v javnost. V nekaj več kot tednu dni smo poskrbeli, da so risbe najprej varno spravili v blagajno državnega arhiva. Potem smo z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED ter združenjem političnih antifašističnih preganjancev ANPPIA ugotovili, da to premoženje pripada vsem trem združenjem, da pa moramo dela neprecenljive vrednosti zaupati instituciji, ki jih bo lahko primerno ovrednotila in poskrbela zanje. Sklenili smo, da je to mestni muzej Revoltella, ki smo mu za petdeset let zaupali risbe v skrbništvo, z možnostjo podaljšanja. Izhodišče je bilo, da risbe ne smejo biti skrite v trezorju, ampak na ogled javnosti, da lahko pričajo o grozotah taborišč in vojne nasploh,« je včeraj povedal Franco Cecotti v muzeju Revoltella.

Večino risb podaril tovarišem

Največja uganka, kako so se Mušičeve risbe znašle v tržaškem arhivu ANPI, je še zmeraj skrivnost. Cecotti je zatrdil, da je samo iz Trsta in bližnje okolice bilo deportiranih v Dachau kakih dva tisoč moških. Mušič je v Dachauu narisal na stotine risb, izmed katerih je večino podaril prijateljem, tovarišem. Mogoče je, da je vsaj del teh risb tudi tistih, ki jih je Mušič izgubil, ko je na vrat na nos bežal iz Ljubljane v Benetke, ker se je bal napovedanega političnega pregona. Možno je celo, da jih je združenju ANPI nekaj izročil kar on. »Mislim, da so prišle v petdesetih letih prejšnjega stoletja v dveh mapah enega ali dveh deportirancev, ki so ju prinesli tja, ker so hoteli ohraniti dokument o trpljenju v taborišču. Obstajajo celo hipoteze o določenih imenih, vendar je o njih težko govoriti z gotovostjo,« je dejal tržaški zgodovinar, ki je poskrbel za pomemben zaklad in pričevanje o taboriščnih grozotah med drugo svetovno vojno.

Na večini del je Mušičev podpis, z letnico 1945 in napisom Dachau. Umetnik je ta dela risal maja 1945, ko je bilo taborišče že osvobojeno, vendar so morali taboriščniki čakati še več kot mesec dni, preden so lahko odšli domov. Risal je s svinčnikom, črnilom, črnilom z vodo in ogljem, na različne vrste (že uporabljenega) papirja, tudi na papir iz knjig. Risbe so formata A4 ali malce večje. Le nekaj risb ima dodane napise, vendar nam je novinarka Alenka Puhar, ki je preučevala Mušičevo delo, zatrdila, da dodana pisava na vsaj eni risbi ni Mušičeva. To se je nanašalo na napis »Lačen sem«. Na drugih piše »Eden brez krste«, »Osteklenele oči«, »Kopalnica« ... Seveda bodo to še podrobno raziskali. Pokazalo se je, da ima Alenka Puhar (po očetu Francu Miheliču, ki je bil Mušičev prijatelj) nekaj tiskarniških reprodukcij originalov, ki so jih zdaj našli v Trstu. »Pisatelj Ludvik Mrzel je nameraval izdati knjigo o dogajanju v Dachauu, zato je kot načrtovane ilustracije izbral nekaj Mušičevih del in že poskrbel za reprodukcije. Kako so se potem originali znašli v Trstu, ne vem.«

Spomin kot opomin

Direktorica muzeja Revoltella Laura Carlini Fanfogna je povedala, da bodo konec januarja v muzeju odprli razstavo novoodkritih Mušičevih risb, ki bo na ogled do začetka aprila. Risbe ne smejo biti dolgo osvetljene in morajo po razstavi »počivati«. »Z lastniki se dogovarjamo, da bi risbe posojali za velike, mednarodno pomembne razstave.« Povedala nam je, da so dela zavarovali za vrednost, kakršno dosegajo podobne risbe na trgu (vsaka okoli 15.000 evrov). »Ampak to je zdaj največja zbirka teh del na enem mestu [ocenjujejo, da jih je na svetu med osemdeset in sto] in ima povsem drugačno vrednost. Saj so vendar izdelane na kraju neizmernega trpljenja. So zares ganljivo pričanje velikega umetnika in moža. Iz njih vejejo empatija, sočustvovanje in usmiljenje, ki opazovalca ne more pustiti neprizadetega,« je povedala direktorica Revoltelle.

V Trstu upajo, da bo najdba Mušičevih risb še povečala njihovo prepoznavnost v kulturnem svetu, kljub mnogim drugim dragotinam, ki jih premore to kulturno dinamično mesto. »To ni posnemanje, to ni spomin, to je vzorčna forma – spomin kot opomin – za vsako izničenje človeštva. To je točka, ki nas odvrača od dogodkov, ki vodijo v propad vseh pravnih, etičnih, eksistencialnih norm, v propad in konec humanzma,« je o tem ciklu Mušičevih del zapisal poznavalec Andrej Medved, od katerih so jih nekaj že predstavili v koprski ­Meduzi.