Tiskane izdaje
Piran – Že prvega dne ob postavitvi je kipe Jakova Brdarja fotografiralo več sto turistov in domačinov. Kiparju je ob tem igralo srce. Po lastnih besedah se je začel sovražiti, ker so skulpture samevale v depoju. Našel se je tudi kdo, ki se je spraševal, kdo sme odločati o njihovi postavitvi.
Piran je z javno razstavo treh monumentalnih skulptur svetovno priznanega umetnika pridobil še eno zanimivost. Razstavo Nje in Njega so pravkar odprli na obodnem zidu piranskega pomola, zatem pa še Križanega v cerkvici Marije Zdravja na Punti.
»Bog daj, da je do te razstave prišlo. Saj imajo vsa velika mesta in kulturna središče umetniška dela, s katerimi krasijo trge, velike stavbe, jih postavljajo pred palače, pomembne hiše ... To je običajno v svetu. Jakov ima proste roke na treh mestih v Ljubljani, Koper ima njegovega Ikarusa, Piran Pegaza. Piranska postavitev je dodatna ponudba, ki je že vzbudila izjemen odmev,« nam je povedal Andrej Medved, ki najbolje pozna Brdarjevo umetnost, saj je bil kustos njegove prve muzejske razstave v koprski Meduzi pred 35 leti in od takrat še desetkrat. O njegovem delu je napisal tudi obsežno monografijo.
»Spoznal sem že več kot sto uglednih kiparjev iz Evrope in ZDA. Edino Brdarjev genij je sposoben z eno potezo roke ustvariti utripajočo mišico na bedru. To je videti tudi pri dveh skulpturah s ptičjo glavo (Ona, On), v neki togi, egipčanski, mitološki drži. Ptičja glava je značilna za pralikovno maniro. In ptiči v spodnjem delu skulptur so po starokrščanski ikonografiji povezani s križanji. Ona in On sta čuvarja groba, piramide, tombe. Ptice so priče trpljenja in vstajenja. Tako ju razumem,« je za Delo povedal Medved. Brdarjev Kristus je po Medvedu hkrati Snemanje s križa, Polaganje v grob in tudi že Vstajenje.
Kristus brez primerjave
»Ta Kristus v zgodovini umetnosti v kiparstvu nima primerjave. To je omenil že Tomaž Brejc. Takšen vrhunec doživetja Kristusa je zelo redek v zgodovini umetnosti. Vse življenje se je hotel spoprijeti s Kristusom, to mu je bil največji izziv. Vsi sedanji ali zgodovinski dogodki so ob tem zgolj naključno prisotni v umetnikovem delu,« je prepričan Andrej Medved. »Skulpturi v neizmerni velikosti, v neovrgljivi, nedopustni in pokončni drži govorita nam, minljivim stvorom, o večnosti vsesvetnega, ki zaznamuje zgodovino (že) tisočletja,« razlaga.
Pobuda in celotna razstava je delo Polone Senčar oziroma agencije Maona. »Ko sem izvedela, da so tri veličastna Brdarjeva dela v depoju, se mi je to zdelo nedopustno, zato sem že lani jeseni predlagala razstavo v Piranu in s tem neskončno razveselila umetnika. Za takšno razstavo kipov na javnih površinah smo se odločili, ker podobno ravnajo tudi v drugih mestih – že v Benetkah jih je vse polno, ker vemo, da to bogati mesto in neizmerno prispeva k turistični promociji kraja,« pojasnjuje specialistka za kulturni turizem.
Kipar se je sovražil
Jakovu Brdarju je ob postavljanju kipov igralo srce, saj je bil prej slabe volje, ker so kipi »umirali« na samem, v depoju. Za dva meseca je Njo in Njega odpeljal leta 2012 v Komižo na Vis, na podoben zidek, vendar tam ni bil najbolj zadovoljen z odnosom posameznikov do kipov. »Zaradi skritih kipov sem začel sovražiti samega sebe. To je tako, kakor če glasbenik nekaj skomponira in glasbe orkester ne igra. To je katastrofa, ne moreš spati. In da se ti ne zmeša, modeliraš naprej. Kako naj skrajšam takšne dneve? Ko ju zdaj pogledam, vidim, da že živita, dihata dugače. Ponujata drugačno sliko vhoda in izhoda iz Pirana,« pove avtor.
Njo in Njega so sprva hoteli postaviti na pomolčka, ki zapirata vhod v piranski mandrač, vendar so tej umestitvi nasprotovali ribiči, češ da bi jih skulpturi lahko motili pri pospravljanju mrež. Po temeljitem premisleku pa sta tako Polona Senčar kot avtor spoznala, da je postavitev na obodni zidek piranskega pomola pravzaprav še bolj posrečena izbira.
Kar 3,7 metra dolg kip Križanega pa zdaj žarči novo energijo v propadajoči cerkvici Marije Zdravja na Punti. Piranski župnik Zorko Bajc pravi, da ima prihod Kristusa v to cerkev več kot samo simboličen pomen, saj vzbuja upanje, da bo s kiparskim »vstajenjem« oživelo tudi razmišljanje o tem, kako obnoviti to (deseto) piransko cerkev, iz katere bi lahko vsak teden odpeljali za samokolnico odkrušenega ometa in kamna.
Ulica v vlogi kustosa
Postavitev dveh kipov je predvidena za tri mesece, vendar z možnostjo podaljšanja. Prvi pozitivni odzivi so preglasili kritike. Toda med meščani posamezniki že širijo razpravo o tem, kdo pravzaprav sme odločati o postavitvi kipov. Okusi se pač razlikujejo in nekateri nočejo zaupati poznavalcem in mojstrom.
Vlogo kustosov razstav bi v Piranu prevzela ulica. Kako intenzivno vzbujajo kipi pozornost, dokazuje že prigoda pred postavitvijo. Nekdo je na avtocesti opazil, da kipe vozijo na manjšem odprtem tovornjaku in takoj obvestil policijo, ker je mislil, da jih je kdo ukradel. V svoji skrbi je imel prav: samo za bron in ulitek bi moral človek plačati kar čedno vsoto evrov.
