Umor za televizijo in telefonsko aplikacijo

Steven Soderbergh velja za ­režiserja, ki poleg komercialnih hollywoodskih uspešnic snema­ tudi zahtevnejše vsebine­ in projekte. Pred nekaj leti je ­našel pribežališče v svetu TV-serij in režiral Kirurga s Clivom Ownom v glavni vlogi. Miniserija Mozaik, ki je nastala tudi kot aplikacija za pametne telefone, je njegov novi televizijski eksperiment.

V projektu, ki ga je letos lansiral HBO, ključna vloga pripade ­Sharon Stone. V TV-seriji igra Olivio Lake, starejšo pisateljico in ilustratorko otroških knjig, ki počiva na lovorikah stare slave. Vajena je lagodnega življenja, čeprav ji njen finančni položaj tega ne omogoča. Toda Olivia je predvsem osamljena ženska, ki se ni poslovila od obljube ljubezni.

Na svojem posestvu v majhnem zasneženem kraju Summit v državi Utah odda prostor mladeniču Joelu (Garrett Hedlund), s katerim ima nečedne načrte.

Težko bi našli igralko, ki ji je vloga koketne, šarmantne, privlačne starejše ženske tako pisana na kožo kot Sharon Stone. Prepriča torej kot dama v letih, ki se počuti osamljeno in išče dokaze, da kot ženska s svojimi čari še ni odpisana. Zato jo prizadene, ko izve, da ima Joel dekle, prav tako razumemo, zakaj se kmalu pusti omrežiti še enemu mlajšemu moškemu, prevarantu Ericu Neillu (Frederick Weller), ki se sicer zaljubi vanjo in zaroči z njo.

Ostarela zapeljivka

Lik, ki ga ustvari Sharon Stone, torej prepriča. Olivia je lahko naporna s čustvenimi nihanji, kadar se počuti stisnjeno v kot, je napadalna, mestoma deluje preprosto tragično. Je torej junakinja, ki s konfliktno in fatalno pojavo priteguje težave, tako da gledalcu ni težko ugotoviti, da bo prav ona žrtev umora.

Učinek Soderberghove režije je vsaj v prvih dveh epizodah tesnoben, klavstrofobičen; junaki se zdijo ujeti v kadre. Režiser je brez dvoma s tovrstnim kadriranjem hotel ustvariti napeto ozračje, a obenem zgodba zares steče, dobi zalet, šele s smrtjo glavne junakinje oziroma ko štiri leta po njenem umoru, za katerega so obsodili Neilla, ponovno odprejo preiskavo.

Policijo je pri Neillovi obtožbi vodil podatek, da sta se z Olivio usodne noči sprla, ko ji je priznal, da so ga (neznani) naročniki najeli, naj jo zapelje in spodbudi k prodaji svojega posestva. Usodne noči se je sprla tudi z Joelom in ga grdo ponižala. A (ponižanih) moških v njenem življenju je bilo še več. Na koncu bomo dojeli, da njen umor ni povezan prav z interesom za ­njeno posestvo.

Primera se ponovno loti Neillova sestra Petra (Jennifer Ferrin) in z novim šerifom Natom Henryjem (Devin Ratray) išče druge sledi in možne osumljence – med njimi zdaj izstopa Joel. Lepota Mozaika je, da nas na koncu privede do pravega storilca, ki ni bil nepričakovan, vsekakor pa – za razliko od začetnih namigov – ni povezan z Olivijinimi romantičnimi prizadevanji. Konec TV-serije prepriča tudi s tem, da rešitev zagonetke umora ne pomeni, da bo šel pravi storilec v zapor. Pravosodni sistem ZDA v tej nadaljevanki nima polikane in nekritične podobe, ki prevladuje v ameriški popularni kulturi.

Navsezadnje obrati in končni razplet ne upravičijo umetelne režije, vseh sofisticiranih nastavkov, predvsem pa resnobnosti ali samozaverovanosti, ki preveva Mozaik. Zgodba preprosto ni dovolj kompleksna, družbene ali politične implikacije umora so premalo radikalne, da bi utemeljile pretenciozno režijo. Ali drugače: tej solidni kriminalni zgodbi bi bolj ustrezal žanrski in ne tako dramatično realistični pristop.

Pravzaprav gledalca še najbolj pritegne igra glavnih in stranskih junakov. Petrina vloga je ena bolj izstopajočih v drugem delu TV-serije, saj njena skoraj patološka predanost in sistematičnost pri reševanju brata, njen povsem nadzorovani obraz otožnih oči ublaži dele scenarija, ki se zdijo okorni ali za lase privlečeni.

Tudi Devin Ratray je ustvaril nestereotipno podobo preiskovalca Nata. Beau Bridges pa je iz stranske vloge nekdanjega šerifa, ki ga premožni posestniki zaposlijo kot njihovega varnostnika, napravil prepričljiv lik človeka, ki deluje kot dobričina, obenem pa je premeten zaslužkar.

Telefonski Mozaik

Neskladje med lepo zamišljeno kriminalno zgodbo in pretenciozno obdelavo te materije verjetno izhaja iz tega, da je Mozaik najprej nastal kot interaktivna aplikacija za pametne telefone. Uporabnik v aplikaciji lahko izbira, ali bo sledil preiskavi umora s perspektive Joela ali Erica, pri čemer razplet ni odvisen od izbranega zornega kota. Aplikacija omogoča tudi dostop do policijskih poročil in vseh dokumentov, povezanih s primerom. Šestdelno TV-serijo je torej Soderbergh sestavil iz materialov za drugo digitalno platformo in zdi se, da je Mozaik, kolikor na trenutke deluje okorno ali pretirano dramatično, preprosto žrtev križanja različnih in morda ne povsem medsebojno združljivih medijev.

Soderberghov projekt je pomemben predvsem zato, ker v polju TV-nadaljevanke poskuša ponuditi nove oblike pripovedovanja zgodb. Četudi Mozaik ni najbolj posrečena TV-serija, opozarja, da mora TV-nadaljevanka, če naj ohrani gledalčevo pozornost iz dela v del, nekako upravičiti dolžino. V dobi, ko nas z raznih platform, kot je Netflix, in TV-kanalov bombardirajo z množicami TV-serij, je namreč forma nadaljevanke vse prepogosto način, da se zgodba čim bolj razvleče in razpotegne, četudi bi se jo dalo povedati bolj jedrnato.

Najboljši izdelki iz sveta TV-serij so še vedno tisti, v katerih dolžina TV-serije organsko izhaja iz vsebine in ni le izgovor za neskončno ponavljanje enakega. Soderbergh je eden izmed režiserjev, ki se resno ukvarjajo s filmsko in serijsko formo. Zato upajmo, da Mozaik ni njegova zadnja beseda na to temo.