Umrla je akademska slikarka Alenka Gerlovič

Alenka Gerlovič se je rodila 17. septembra 1919 v Ljubljani. Zgodnje otroštvo je preživela v Brežicah, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po končani maturi leta 1937 na Gimnaziji Poljane v Ljubljani je vpisala študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Po diplomi se je leta 1941 vrnila v že okupirano Ljubljano ter je kot ilegalka delovala v Osvobodilni fronti vse do odhoda k partizanom leta 1944. V Centralni tehniki Komunistične partije Slovenije je v grafičnem ateljeju ustvarjala grafično opremo za partizanski tisk. Po osvoboditvi se je aktivno vključila v delovanje Društva slovenskih likovnih umetnikov.
Najprej se je zaposlila kot scenografka Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, že po letu dni pa je prevzela službo likovne pedagoginje v gimnaziji, kasneje, z reorganizacijo šole, pa v osnovni šoli. Pedagoški poklic je predano opravljala vse do upokojitve leta 1968. Poleg pedagoškega dela se je ves čas posvečala slikarstvu in tako ustvarila obsežen opus risb, akvarelov ter slik v oljni in akrilni tehniki.

Slikarka je leta 2005 pomemben izbor svojih slikarskih del podarila Posavskemu muzeju Brežice in leta 2007 postala častna meščanka občine Brežice. Ob domači krajini so Alenko Gerlovič v preteklosti pritegnile zlasti krajine Makedonije in Mediterana, pa tudi za Slovence eksotičnih dežel Južne Amerike ali Daljnega vzhoda.

Že od začetka svoje slikarske poti je ustvarjala določene arhetipe, tako na upodobitvah otokov in dolenjskih ali bohinjskih pejsažev kot na interpretacijah južnoameriških pogorij ali kitajskih riževih polj. Ob eni zadnjih umetničinih razstav v Mestni galeriji (jesen 2009) je Delov kritik Lev Menaše med drugim zapisal: "Gledalca bo na razstavi Alenke Gerlovič verjetno najbolj presenetila eksplozija oblik in kontrastov.

Tehnika, na katero se je v zadnjih letih omejila, akvarel, v njenem opusu ni nova, saj je v njej ustvarjala že dolgo časa in dela tudi pokazala na več razstavah, na katerih - vsaj na ljubljanskih - pa so prevladovale krajine. Nekaj jih je mogoče videti tudi na tokratni, vendar na njej prevladujejo manjši izseki iz narave, ki bi jih lahko še najbolj preprosto označili kot "portrete" posameznega drevesa ali skupine dreves, cvetočega grma ali polja cvetov. V tem smislu je razstava dvodelna, čeprav postavitev tega ne poudarja. Prvi del sestavljajo krajine, v katerih je včasih še vedno mogoče razbrati odmeve še starejših obdobij umetničinega ustvarjanja. Čeprav tehnika ni več mešana, ampak je, kakor rečeno, enotna, so poudarjeno plastični učinki na nekaterih delih še vedno navzoči, še več pa jih zaznamuje značilno enakomerno ritmiziranje krajine, ki ga poudarjajo ponavljajoči se elementi statičnih ploskev in ploskvic. Tudi v okviru krajin pa je na razstavi mogoče opazovati očitne spremembe. Za vse je značilna svobodna oblika na belino lista položene kompozicije, kakršno Alenka Gerlovič uporablja že nekaj časa, vendar na starejših krajinah ni bila poudarjena tako zelo kakor na novejših, na katerih prevzema vlogo osnovnega
ekspresivnega poudarka. Drugega predstavlja bistvena sprememba ritma: statični elementi so izginili, ploskve - kolikor so sploh še navzoče - pa so vzvalovljene, končno že kar vzburkane, vedno pomembnejšo vlogo pa imajo vse bolj vzburjene linije. Tudi plastičnih poudarkov ni več; likovno dogajanje se razvija v dveh dimenzijah, zato dela učinkujejo vedno bolj "abstrahirano".

Ta razvoj je dosegel vrhunec sredi tega desetletja na akvarelih, kakršen je Lendavske gorice iz leta 2006. Na tej stopnji mu je sledil vsebinski prelom - umetnica se je očitno odločila, da likovnih poudarkov v okviru stare motivike noče stopnjevati in si je zato izbrala drugačno."