Usodna noč z občutkom za detajle

Ko je produkcijska hiša HBO na začetku poletja lansirala novo TV-serijo Usodna noč, so se kritiki spraševali, ali bo s tem izdelkom upravičila svoj sloves kvalitetne televizije, ki si ga je pridobila pred več kot desetletjem s projekti, kot so Sopranovi in Skrivna naveza. Po ogledu osmih delov prve sezone nove nadaljevanke je odgovor pozitiven.

Razlogi, zakaj si Usodna noč zasluži pohvalo, so drugačni kot pri predhodnih kultnih serijah. Če je, denimo, v Skrivni navezi njen avtor David Simon na primeru mesta Baltimore v petih sezonah sistematično razgrnil sistemske anomalije ameriške družbe, je Usodna noč skromnejši projekt, osredinjen okoli bolj intimne drame pakistanskega mladeniča, ki si je privoščil noč ekscesov.

Nasirju Khanu (Riz Ahmed) bo namreč odločitev, da gre v petek zvečer na zabavo na Manhattan, za vselej spremenila življenje. Prijatelj, s katerim bi moral obiskati zabavo, v zadnjem hipu odpove, tako da se Naz odpelje z očetovim taksijem proti zabavi. A na cilj nikoli ne prispe, saj se v njegov taksi usede privlačna Andrea, s katero se zaplete, pristane pri njej doma in po strastni noči, polni drog in alkohola, dekle najde mrtvo. Nazir v paniki poskuša zbežati, se vrne na kraj zločina po pozabljene ključe, a naposled ga vendarle aretira policija.

Že v prvem delu nadaljevanke sta si avtorja serije Richard Price in Steven Zaillian vzela čas, da sta počasi zgradila suspenz usodne noči, tako da sta nas počasi peljala skozi Nazovo blodenje po Manhattnu in postopoma razvila njegovo zbliževanje z Andreo vse do odkritja njenega izmaličenega trupla.

Čas za detajle

V naslednjih sedmih delih, kjer spremljamo proces proti Nazu (pri tem pa seveda tudi ves univerzum ljudi, ki ga obkroža), napetost nekoliko popusti, čeprav je glavna kvaliteta nadaljevanke prav v tem, da zgodbo pelje v zadržanem tempu, da sistematično gradi like in si vzame čas za detajle.

Eno glavnih vlog odigra Khanov odvetnik John Stone (izjemni John Torturo), ki s pomočjo Chandre Kapoor, mlade odvetnice iz večje odvetniške pisarne, raziskuje dogajanja tiste noči. Skoraj enak prostor je v seriji odmerjen njegovim težavam s trdovratno kožno boleznijo pa njegovemu odnosu z mačkom umorjenega dekleta. Pomanjkanje izkušenj s tako zahtevnim primerom, kjer vsi dokazi kažejo na Nazovo krivdo, Stone preseže prav z izjemno vztrajnostjo, inteligenco in predanostjo primeru. Tako kot je trdovratna in vztrajna njegova bolezen, tako je nepopustljiv in neomahljiv sam, ko pride do obrambe njegovega klienta.

Serija deluje kot hommage posebnemu tipu subjektivnosti in moralne drže. Tudi glavnemu detektivu Dennisu Boxu (Bill Camp), ki spravi Khana za zapahe, namreč primer ne da miru – kljub vrsti obremenilnih dokazov proti njemu. Po upokojitvi se ponovno posveti zločinu in z natančnim detektivskim raziskovanjem najde novega možnega storilca okrutnega zločina. K markantnim likom je treba prišteti še sposobno tožilko Helen Weiss (Jeannie Berlin).

Stara šola

Vsi omenjeni členi pravosodnega sistema: Stone, Box in Weiss delujejo, kot bi pripadali nekemu drugemu času. Njihov način dela in komuniciranja deluje kot čisto nasprotje hitrih ali hipnih dražljajev, odzivov ali stikov, ki jih danes spodbujajo razne digitalne platforme. Vsi trije akterji si vzamejo čas za razmislek, za natančno analizo dejstev in dokazov. Vse tri odlikuje vztrajnost pri zasledovanju primera in tudi zadržanost ter umirjenost. O tem, da gre za junake »stare šole«, nemara priča tudi to, da Box in Helen kadita, a vselej pri stranskih vratih stavb – kot del človeštva, ki vztraja kljub temu, da ga je povozil čas.

Proces proti Nazu se konča z neodločeno poroto (tako imenovano hung jury), tožilka se – tudi zato, ker jo Box sooči z novim osumljencem – odreče ponovnemu procesu proti Nazu.

Ta srečni razplet vendarle ni brez priokusa. Khan se je namreč v nekajmesečnem priporu v zaporu Rikers spremenil, začel se je drogirati, se v duhu borbe za preživetje vpletel v kriminalne aktivnosti s sojetniki, še posebej s Freddyjem (Michael K. Williams), ki ga je v sovražnem okolju vzel pod svoje okrilje. Poanta, ki smo jo lahko predvideli, je torej v tem, da je pripor ali zapor kraj, kjer si še tako nedolžni ljudje po sili razmer umažejo roke.

Usodna noč je ena tistih nadaljevank, ki si upa pustiti nekatera vprašanja odprta: nikoli, denimo, čisto ne odpravi suma, da je Naz resnični storilec. Njegov odhod na prostost obenem ne pomeni, da se zanj začenja srečno življenje na svobodi – njegova osirotela in osramočena družina ter njegova odvisnost mečejo dolge sence na njihove usode. Še Johnov ekcem, ki se ga je tekom procesa znebil, na koncu tik pred zaključnim govorom izbruhne z vso silovitostjo.

Nadaljevanka torej ne postreže s klasičnim srečnim razpletom, prinaša pa – tudi po zaslugi režije – zadoščenje ob gledanju. Gledalec Usodne noči ima vseskozi občutek, da njena avtorja največ sporočata prav skozi spretno kadriranje, skozi prikaz vrste detajlov, ki jih previdno umeščata v pripoved. Med posnetki in različnimi linijami zgodbe ne delata razlik, tako da mora gledalec sam razbrati, kaj je pomembno, kaj pomenljivo in kaj ne. Tako na primer vse do konca tuhtamo, kakšna je vloga mačke, ki jo je John našel na kraju zločina in posvojil – ali je povezana z razrešitvijo primera ali je tu zgolj kot dodatna ilustracija Stonove načelne dobrosrčnosti.

Morda je glavna kvaliteta serije prav v tem, da od gledalca terja nadvse predano in natančno gledanje. Užitek, ki pride z napetim pričakovanjem in skrbnim razbiranjem vsega, kar režija ponuja, namreč ni v svetu sodobne avdiovizualne kulture nič samoumevnega.

Usodna noč za svet TV-serij ni zares usodna, a si jo bomo zapomnili kot dober projekt, izpeljan s kar največjo scenaristično, režijsko in igralsko občutljivostjo.