Ocena Simfonični koncert
V intonaciji slovesa
modri in oranžni abonma
Orkester Slovenske filharmonije
dirigenta George Pehlivanian, Uroš Lajovic
Cankarjev dom, 28. (29.) 5. in 4. (5.) 6. 2009
Zadnja abonmajska koncerta v sezoni SF sta bila intonirana kot kontrastno slovo, v lažjem in zahtevnejšem slogu. V modrem ciklu je lahko človek spustil svoje globinske recepcijske organe že na počitnice in se predal valovom visokozabavniškega ameriškega ugodja. Izjema je bila samo uvodna skladba, novo delo mlade, a že zelo plodne skladateljice Nine Šenk, ki tudi v Echu, napisanem po naročilu SF, razkaže svoje znanje, tokrat zlasti suverenost v orkestracijskem organiziranju in nivojskem razvijanju zvočnega materiala. Echo je svobodno-stroga, pastelno-pastozna orkestrska slika, vendar tudi nič več kakor to. Ustvarjalnosti Šenkove se bodo gotovo še odpirala vrata, sama pa bo - upam - iskala vase.
Spet smo pozdravili Evelyn Glennie (decembra je bila gostja radijskih simfonikov), tolkalko občudovanja vredne fleksibilnosti in prvinske potrebe po večplastnem izrazu, za katero pa se, kot je že drugič videti, piše tudi površinska glasba, ki jo motivira spektakularnost učinka. Njen tokratni multiinstrumentalni šov, sicer izveden z znano pristnostjo (mdr. na »kosih neznanih kovin«), se je imenoval NLP za solo tolkala in orkester. Progresivno čedalje bolj revijsko natiskan izdelek Michaela Daughertyja.
Kakor berem, navdihujejo Daughertyja ikone. No, sam gotovo ni ena izmed njih, v nasprotju z Bernsteinom in Gershwinom oz. Zgodbo z Zahodne strani in Porgyjem in Bess. Za modri zaključek smo poslušali simfonične plese iz muzikala in splet najbolj znanih odlomkov (v priredbi R. R. Bennetta) iz opere. Dirigiral je George Pehlivanian, igralo se je prav čedno, čeprav ne v slehernem trenutku z visokim izrazno-ritmičnim naponom.
Neprimerljivo trajnejši bo ostal odmev po zadnjem oranžnem koncertu. V programskem smislu smo celo dočakali - pa ne z Wolfom (elegantno izvedena Italijanska serenada) in Straussom - presežek filharmoničnega standarda (v odlični poustvarjalski nadgradnji), za katerega pa se gre najbrž zahvaliti spletu okoliščin, tj. zamenjavi koncertanta. Nastopila ni predvidena violončelistka, poslušali nismo Barberjevega koncerta.
Kanadčan David Eggert je igral Koncert za violončelo in orkester Witolda Lutosławskega, in to z velemojstrsko predanostjo in izrazno zrelostjo, ki sta že solistično nihalo in vmesno impulzivno grafiko Introdukcije pomensko razplastili v perpetuirano mero in zmeraj znova živo voljo (vsebino) vsega, kar je. Koncert se sploh gradi v svojo premišljeno daljavo prav v prostoru takih, univerzalističnih koordinat, po katerih se glasba Lutosławskega pomika v bližino Bachove (dodatek), ki jo štiriindvajsetletni Eggert prav tako razume oz. daje poglobljeno, ločno razpeto in zvensko diferencirano.
Solistov angažma, v vzmahu Koncerta sicer bolj jasen in amortiziran kakor (rostropovičevsko) inciziven, ni ostal sam: orkester pod taktirko Uroša Lajovca je soustvaril izvedbo s kompleksno zvočno odzivnostjo in v napetem dualizmu so- in protiigre. Lutosławski s sezonskega konca in začetka (Četrta simfonija) je zbudil upanje na prenovo programske miselnosti. A ob pogledu v knjižico za naslednjo sezono upanje pravzaprav ugasne.
Straussova fantazija Iz Italije, skladateljeva zgodnja, še zlepljena in nalepotičena stvaritev, je žal izzvenela kot utrudljiv konec, kljub skrbni prebranosti in orkestrski (zvočno že otrdevajoči) pridnosti.
Iz sredine tiskane izdaje Dela