Alojz Gangl: Kipar na poti v moderno
Narodna galerija, Ljubljana
2. 2. - 16. 5. 2010
Podnaslov razstave je čuden: »na poti v moderno« so končno bili vsi kiparji vseh obdobij, pa čeprav egipčanski, ki so nanjo - tudi na slovensko - nedvomno vplivali precej bolj od Gangla. S stališča zgodovine slovenskega kiparstva Ganglova zasluga skratka ni bila, da bi ga pripeljal v moderno, ampak, da ga je iz skoraj stoletne podobarske otrplosti pripeljal v svet zahodnoevropskega akademizma druge polovice devetnajstega stoletja in tako tudi pri nas uveljavil tiste standarde, ki so se jim pozneje bolj ali manj uspešno upirali njegovi modernistični nasledniki.
Čudna pa je tudi njegova življenjska zgodba. V njej se najprej srečamo z marljivim, »zlate knjige« vrednim učencem, potem z nič manj marljivim pomočnikom v tej in oni podobarski delavnici, pa z ambicioznim študentom srednjih in končno visokih umetnostnih šol in v zadnjem poglavju prvega dela še z nadvse uspešnim mladim kiparjem. Tega po zaslugi dobrohotnih patronov spoznajo in veselo sprejmejo tudi slovenski meščani, saj je njegov cilj - preseči skoraj stoletno otrplost - njihovemu v bistvu identičen: Gangl je tisti, ki naj bi Ljubljani (na tej stopnji gre še vedno zgolj zanjo) pomagal ustvariti videz sodobnih evropskih metropol. Takšni in drugačni javni spomeniki so bistveni del tega videza, zato jih pri njem vneto naročajo in on jih je nedvomno sposoben ustvariti: leta 1889 odkriti Vodnikov spomenik, leta 1893 dokončane skulpture za (danes uničeno) Deželno gledališče in leta 1903 odkriti Valvasorjev spomenik.
Prvi del pa se z odkritjem - ali bolje, z »antiinavguracijo« - Valvasorjevega spomenika zaključi nadvse bizarno in v drugem delu beremo skoraj samo o beganju, revščini in pozabi; kakor še mnoge slovenske umetnike je v tem obdobju tudi Gangla Beograd častil precej bolj od Ljubljane, vendar mu tudi to ni kaj prida pomagalo. Sledi še koda, obvezno slovesni marche funèbre z govori, minutami tišine in (po utreznem premoru) z razstavo v Narodni galeriji. Če natanko premislimo, Ganglova zgodba vsaj v slovenskem okolju sploh ni tako zelo čudna.
Čudno pa je, da je o razlogih zanjo v osrednjem tekstu razstavnega kataloga, ki ga je napisala Mateja Breščak, povedanega bore malo. Dogodki so našteti, v celotnem katalogu celo večkrat, razlogi zanje pa so omenjeni le mimogrede. Ali je razlog za dogodke drugega dela zgolj (večkrat nežno omenjena) »živčna bolezen« ali ne in kaj je sploh s to boleznijo? Ali odmeva tudi v malih, skrotovičeno oblikovanih poznih Ganglovih delih ali pa je ta treba razlagati zgolj z vplivi Medarda Rossa? In ko smo že pri vplivih: zakaj se zdi, da se je v odločen dialog s slikovitostjo Rodinove kiparske površine Gangl spustil samo enkrat, na portretu Josipa Stritarja (1894), drugače pa se mu je skrbno izogibal? Ali bolj splošno, zakaj je očitno cenil italijansko kiparstvo petnajstega stoletja, ne pa tudi visokorenesančnega? In zakaj nikoli ni jasno poudarjeno, da so njegove pozne upodobitve Kristusa - z njegovim trpljenjem se je Gangl očitno identificiral - v bistvu njegovi (edini?) avtoportreti?
In tako naprej; problemi se kopičijo in zato razstava ostaja ena tistih, ki predstavljajo več vprašanj kakor odgovorov. Morda je bil takšen tudi njen namen: če je tako, je nedvomno uspela. Vsekakor pa moram ob zaključku njene avtorje še opozoriti, da so na tleh razstavne dvorane pozabili vrsto fotografij; če jih ne bodo hitro pospravili na stene, kamor očitno sodijo, jih bodo obiskovalci slejkoprej pohodili in jih za belokranjsko razstavo ne bo ostalo nič, problemi pa bodo zato še večji, kakor so zdaj.