Tiskane izdaje
Osrednjo razstavo bienala Nad tabo/ti je pripravila povabljena britanska kustosinja Nicola Lees, tej pa so dodali razstavo o zgodovini bienala ter vključili več kot polovico umetniških del, ki so za tokratno izdajo narejena povsem na novo.
Kustosinjo letošnje osrednje razstave so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), ki je nosilna institucija grafičnega bienala, izbrali sami, čeprav nameravajo v prihodnje imenovati posvetovalno telo, ki bo sprejemalo tovrstne odločitve.
»Želeli smo si nekoga, ki bo posvetil dovolj časa našemu bienalu, ker se v svetu vizualne umetnosti velikokrat zgodi, da kuratorske zvezde pridejo na obisk enkrat ali dvakrat ter pripravljajo projekt na daljavo,« je pojasnila Nevenka Šivavec, direktorica MGLC.
»Ob takšnem načinu dela s kuratorskimi zvezdami institucija nima nobenega pravega nadzora nad projektom. Zato smo izbrali osebo, ki je bila pripravljena preživeti čas z nami, s kolektivom in lokalno umetniško sceno. Predvsem pa smo si želeli nekoga, ki je osredotočen na umetniško produkcijo in ne le na svojo karierno pozicijo v svetu umetnosti.«
Nicola Lees je od leta 2013 kustosinja Frieze Projects v Londonu, vsakoletnega neprofitnega programa, ki na londonskem umetnostnem sejmu predstavlja naročene umetniške izdelke, filme in glasbo. Vešča je stika z umetniki in produkcijo novih umetniških del.
Zato je tudi na letošnjem ljubljanskem grafičnem bienalu dosegla, da je povsem novih del, ki so jih umetniki pripravili posebej za bienale, več kot polovica. Osrednjo bienalno razstavo je pripravila s pomočnicama Stello Bottai in Lauro Mclean-Ferris.
Nastajanje razstave
Ob obiskih v Ljubljani si je kustosinja ogledala zbirko MGLC in arhiv bienala ter bila posebej opozorjena, da bienale letos praznuje šestdeset let. »Želeli smo si, da bi bil jubilej interpretiran tudi na razstavi, da bi bila skozi umetniška dela reflektirana zgodovina, lahko tudi kritično, ne nujno samo afirmativno,« je dodala Nevenka Šivavec.
Zato so se skupaj odločili, da bodo eno od razstav namenili zgodovini bienala. Sprva so hoteli narediti tako imenovani reenactment, kar je v sodobni umetnosti uveljavljen umetniški postopek. Gre za ponovno postavitev oziroma oživitev projekta, recimo za rekonstrukcijo zgodovinske razstave, obnovitev zgodovinskih situacij ali dogodkov. A projekt je bil neizvedljiv zaradi manjkajočega materiala, zato je Nicola Lees povabila Gilesa Rounda, ki se ukvarja s prav takšnimi projekti, da v Galeriji Jakopič pripravi subjektivno interpretacijo zgodovine. Naslovil jo je Ljubljana 1955 ter iz zbirk MGLC in Moderne galerije izbral dela, nastala med letoma 1955 do 1999.
Poigral se je tudi z različnimi zgodovinskimi koncepti in konvencijami v pripravljanju razstav ter tipografijami naslovov. V arhivu Moderne galerije je našel enega redkih posnetkov tehnične ekipe pri postavljanju razstave in te fotografije odtisnil na zavese, s katerimi je predelil prostor v Galeriji Jakopič. Izbral je dela predstavnikov ljubljanske grafične šole in zveneča imena, ki so doslej sodelovala na razstavah grafičnega bienala.
Roberta Rauschenberga, kot enega izmed najbolj znanih imen, na razstavi ne bo. MGLC ga je sicer na novo odkupil od Kržišnikove hčere, a kot je dodala direktorica, je »paradoks, da je ostalo zelo veliko teh del v privatni zbirki Zorana Kržišnika [ustanovitelja in dolgoletnega vodje Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani], ki žal ni javno dostopna«. Rauschenbergova grafika Nezgoda iz leta 1963 je tega leta prejela glavno nagrado na bienalu, zaznamuje pa jo odtis razpoke v litografskem kamnu. Nezgoda je vključena na razstavo le posredno, kot referenca, ne kot umetniško delo.
Osrednja razstava
Ob zgodovinski postavitvi v Galeriji Jakopič je osrednjo razstavo na več lokacijah zasnovala Nicola Lees. Na njej so predstavljena dela več kot štiridesetih umetnikov in kot smo že omenili, jih je polovica novih, narejenih v Ljubljani in za ljubljansko edicijo. Med sodelujočimi zasledimo tudi domača imena, kot so Karpo Godina, Meta Grgurevič, Ištvan Išt Huzjan in Novi kolektivizem.
Večji del razstave je na ogled v prostorih Moderne galerije in Mednarodnega grafičnega likovnega centra, del pa tudi drugje. V Galeriji Kresija je zbirka slik poljskega kolektiva LUXUS, ki je leta 1993 naredil serijo stenskih slik s podobo množično proizvedene plastične igrače mačke kot emblemom postsovjetskega kapitalizma. V Plečnikovi Narodni in univerzitetni knjižnici in v Galeriji Škuc je razstava Becky Beasley s serijo tiskanih plakatov, ki jo je pripravil kustos Vladimir Vidmar.
Del razstave bo tudi na prostem, recimo na fasadi MGLC in fasadi stavbe na Krekovem trgu. Braco Dimitrijević je svoj stari projekt Naključni mimoidoči, v katerem je na pročeljih pomembnih javnih zgradb razstavil monumentalne fotografije slehernikov ter si tako prilastil socialistični model, ki je poveličeval ljudi v politične namene, naredil na novo z ljubljanskimi portreti navadnih ljudi z ulice.
Nekaj del je tudi v tivolskem parku. Na Plečnikovi promenadi Will Benedict razstavlja serijo 120 plakatov, Asad Raza pa je predrugačil Plečnikove svetilke, ki v nočnem času spominjajo na utripajoče lučke na obali, obzorju in v mestu.
Teme in prakse
Med pripravljanjem osrednje razstave Nicole Lees se je izkristaliziralo pet glavnih tem, ki se odslikavajo v izbranih delih. Vsaki od teh tem so dali poetičen naslov. Prva (voda/nad tabo) se posveča represiji, protestu, ideji o vdoru stvari na površino, političnemu plakatu. Druga (različice/tebe) obravnava zrcaljenje, kopiranje, distribucijo, tudi masovno produkcijo, supermarket, potrošništvo. Tretja (v bolezni/v zdravju) nosi teme o zaljubljenosti, prebolevanju, dnevnikih, pisavi, intimi, boleznih, aidsu. Četrta (drsenje/prizorov) govori o zamrznjenih podobah v gibanju, podobah v vetru, živih slikah, bolj abstraktnih oblikah distribucije, vsakdanjih podobah, o filmu, scenografiji in izložbah. Peta (narediti/rez) osvetljuje teme fizičnih rezov, kolaža, montaže zgodovine.
Ta raznovrstnost v temah se odraža tudi v izboru umetniških oblik in praks. Letošnja edicija razstavlja dela v vseh grafičnih tehnikah, tako litografijo, lesoreze velikih formatov, jedkanice, sitotiske, plakate in knjige umetnikov v duhu zgodovine grafičnega bienala, ustanovljenega leta 1955 v Jugoslaviji kot prvega grafičnega bienala, ki je zajemal vse grafične tehnike.
Razstava se zato odpira tudi do drugačnih pojmovanj grafične umetnosti onstran uveljavljenih opredelitev in zajema skulpturo, ki plava po reki skozi mesto, ulične svetilke v parku, kinetične stroje, izdelane na podlagi zgodovinske risbe, in eksperimentalne šolske programe.
Mednarodna prizadevanja
Letos so spremenili tudi koncept izbora in podelitve glavne nagrade ob odprtju. »V preteklih letih se je podelitev nagrade izgubila v poplavi drugih otvoritvenih dogodkov, prav tako prisotnost žirije v času bienala,« je pojasnila Nevenka Šivavec. Nagrada bo tokrat podeljena ob koncu bienala, žirija (sestavljajo jo Adam Budak, Emily King, Rafal Niemojewski, Alessandro Rabottini in Breda Kolar Sluga) pa se bo med bienalom večkrat sestala.
Ob odprtju bo izšel vodnik po bienalu, tako imenovani bienalnik, v katerem bodo predstavljeni vsi spremljevalni dogodki in lokacije. Osrednji razstavi so namreč dodali vrsto spremljevalnih dogodkov, recimo razstavo nagrajenke zadnjega bienala Maríe Elene González, ki bo na ogled v galeriji Cankarjevega doma (pripravil jo je kustos Božidar Zrinski).
Ob sklepu bienala sledi izdaja kataloga oziroma knjižne publikacije v sodelovanju z založbo Mousse iz Milana ter istoimenske revije za sodobno umetnost. Založba bo poskrbela tudi za mednarodno distribucijo knjige.
Za promocijo so najeli britansko zasebno agencijo Rees Company, ki deluje na področju promocije bienalov, muzejev sodobne umetnosti, zasebnih galerij ter posameznih umetnikov. Prisotni bodo tudi na odprtju, v Ljubljano pa jim je uspelo pripeljati tuje novinarje iz medijev, kot so New York Times, Guardian, Frieze Magazine, Independent, Financial Times.
