Tiskane izdaje
V četrtek je minilo leto dni od dogodka, ki je pretresel Evropo in aktualiziral vprašanja svobode govora, države, sekularnosti oziroma laicizma, migracij, terorizma – leto dni od terorističnega napada na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo v Parizu. Ob obletnici je tednik na naslovnici znova objavil izzivalno karikaturo.
Karikatura, ki prikazuje jeznega boga, okrvavljenega in s kalašnikovko na ramenu ter pripisom, da je morilec po enem letu še vedno na begu, je bila objavljena na številnih spletnih portalih, še preden je izšla tiskana posebna izdaja Charlieja Hebdoja v kar milijon izvodih. Marsikdo jo je označil za izzivalno.
Vendar ni izzvala muslimanov kot na primer karikature preroka Mohameda, temveč katoličane oziroma vatikansko glasilo Osservatore Romano. Komentar v Osservatore Romano pravi, da karikatura izraža nespoštovanje resničnih vernikov vseh ver. Bog je namreč, če odmislimo okrvavljenost in kalašnikovko, narisan tako, kakor je ponavadi v veroučnih in podobnih knjigah: kot starejši možakar, dolgolas in dolgobrad v dolgi obleki.
Znova si je mogoče zastaviti vprašanja o svobodi izražanja ipd., medtem ko bojazni, da bi zaradi te upodobitve krščanski fundamentalisti grozili ali ubili avtorja karikature, absolutno ni. Ali to pomeni, da so muslimani občutljivejši na karikiranje, ironiziranje religije in ali te vrste likovno izražanje v muslimanskih državah sploh obstaja?
Družbene teme
V številnih arabskih časopisih vsak dan izhajajo karikature. Teme, s katerimi se ukvarjajo likovni satiriki, so okoljska problematika, lakota v svetu in razni družbeni problemi, včasih celo politika, prav nikoli pa religija. Z religijo se karikaturisti ne poigravajo niti v tradicionalno liberalnejših islamskih državah, kot je Libanon, kjer je največja svoboda izražanja.
Karikatura ima v arabskem svetu ugled in tradicijo, vendar so bili včasih karikaturisti svobodnejši, kot so danes. V kulturnih prestolnicah, kot so Kairo, Alep ali Damask, so se karikature začele redno pojavljati v začetku 19. stoletja. Pogosta tema je bilo življenje vplivnih politikov, a tudi religiji ni bilo prizanešeno. V Egiptu, na primer, je bilo tako do petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Gamal Abdel Naser z revolucijo vrgel z oblasti kralja Faruka in postal predsednik.
Danes je celo nedolžno ironično poigravanje z religijo v večini arabskih držav nepredstavljivo, saj ima islam preveliko vlogo v javnem življenju. Enako velja za politični vrh. Ni nevarno posmehovati se le domačim poglavarjem, ampak tudi drugim arabskim, še posebej pa tako imenovani Islamski državi. Humorja na račun politike in politikov je v arabskih državah zelo malo. To so občutili novinarji maroškega tednika Nichane, ki so si leta 2006 drznili izdati številko, posvečeno maroškemu humorju.
Maročani imajo radi humor v vsakodnevnem življenju, ni pa ga dovoljeno tiskati, ker to izdajatelje spravlja v nevarnost kršenja zakona, ki prepoveduje žalitev vere in vsebin, ki so v »nasprotju z moralo in običaji« države. V ti kategoriji je mogoče uvrstiti vse vsebine, tako da je bil Nichane najprej kaznovan s trimesečno prepovedjo izhajanja. Časopis je to preživel zaradi svoje priljubljenosti, ni pa preživel raziskave javnega mnenja leta 2009 o maroškem kralju. Po objavi so namreč vsi oglaševalci iz strahu umaknili svoje oglase.
Izpostavljeni maščevanju
Kaznovan je bil tudi mednarodno znani sirski karikaturist Ali Ferzat, čigar karikature in stripe so poleg v Siriji objavljali tudi v Guardianu in Independentu, leta 2012 pa ga je revija Time uvrstila med najvplivnejše ljudi leta. Leta 2011 so ga »neznani storilci« v Damasku brutalno pretepli in mu pri tem zlomili roki, potem ko je objavil karikaturo predsednika Bašarja al Asada, kako štopa ob cesti, ko naglo pripelje mimo avto z libijskim predsednikom Gadafijem, ki beži pred razjarjenim ljudstvom. Karikaturist od takrat živi v tujini.
Satiriki so v arabskem svetu izpostavljeni maščevanju tako verskih kot posvetnih voditeljev. Kaznivo dejanje »žalitve« je priljubljeni instrument za umik satirikov iz javnosti.
Posmehovanje Islamski državi
Bogato tradicijo objavljanja karikatur v časopisih ima Iran, vendar si tudi tu karikaturisti ne morejo dati duška, kot bi si želeli. Lani je veliko pozornost vzbudil mednarodni razpis za razstavo karikatur in stripov v Teheranu na temo Islamske države. Organizatorji so dejali, da želijo s karikaturami prikazati pravo naravo Islamske države. »Ta organizacija ima v imenu islam, vendar nima nikakršne povezave z religijo, ker želi razdeliti muslimane na sunite in šiite. Želimo obsoditi tudi tiste, ki Islamsko državo podpirajo, to pa so Zahod, sionisti in ZDA,« so objavili organizatorji v Teheranu.
Na razpis je prispelo več kot 800 del karikaturistov iz 43 držav iz vsega sveta – največ iz Irana –, izmed katerih so izbrali 280 najboljših in jih razstavili. Nekateri karikaturisti, predvsem tisti z Bližnjega vzhoda, so zaradi varnosti uporabili psevdonime. Ena od karikatur prikazuje džihadista Islamske države s turbanom in krvavimi rokami, medtem ko mu zahodne države in Savdska Arabija ponujajo brisače.
Za Iran je ta ekstremistična islamska tvorba proizvod njegovih krvnih sovražnikov. Politično sporočilo tudi mnogih drugih razstavljenih karikatur in stripov v kulturnem centru Arasbara v Teheranu, ki so jih objavili tudi na spletu, se je ujemalo z iranskim pogledom na zločine Islamske države.
Organizatorji so razstavo odprli z besedami, da naj se z zločini Islamske države ne ukvarja samo politika, ampak je to posebej naloga muslimanskih umetnikov. Za iranske karikaturiste in striparje so njihovi politiki kajpak nedotakljivi, medtem ko na podlagi karikatur z razstave ni težko razbrati uradne iranske politike oziroma tega, da sta po njihovem Izrael in ZDA povezana s terorjem Islamske države.
Uradni današnji Teheran pa se tudi trudi predstaviti islam kot miroljubno ideologijo. Na vrsti karikatur je poleg prepoznanih oznak islamskih skrajnežev pogosto nekje tudi izraelska Davidova zvezda ali ameriška stars and stripes.
Na nekaterih karikaturah se avtorji celo niso trudili narisati nekaj v povezavi z Islamsko državo, ampak so si privoščili zahodne politike Angelo Merkel, Francoisa Hollanda, Baracka Obamo.
Nestrpnosti Teherana do Islamske države se ne kaže čuditi: sunitskim ekstremistim Islamske države so tudi šiitski muslimani odveč, toliko bolj, ker je Teheran poskušal z vsemi načini rešiti Asadov režim v Siriji.
