Tiskane izdaje
»Prvi in največji kulturni dogodek tega tipa v Sloveniji.« Tako se organizatorjem zapiše na spletni strani in na promocijskih listih, natisnjenih za obiskovalce, isto uzreš v reklami na monitorčku na ljubljanski troli na poti v BTC, kjer se dogaja. Vtis? ART Expo Ljubljana ni nič od tega.
ART Expo Ljubljana organizira Atelje Art Murn International, njegovo prvo izdajo, ki je bila že v prvem sporočilu za sedmo silo sredi avgusta deklarirana za »največji kulturni dogodek v Sloveniji«, pa so minuli ponedeljek odprli natanko v urah nalivov in rajanja 20.000 navdušencev ob zlatih košarkarjih na Kongresnem trgu.
A to bojda ni preprečilo, da sejma ne bi odprla predsednik uprave BTC Jože Mermal in župan Zoran Janković. BTC je naveden kot generalni partner sejma, dogaja se v ad hoc vzpostavljenih šotorih ob Atlantisu, med logotipi na vabilu je tudi znak Mestne občine Ljubljana.
Vtis po ogledu?
»Nepozabna dvotedenska izkušnja«, kot še bereš o sejmu, ki ga kreirajo vodja zavoda AMII Miha Murn, predsednica komisije sejma Nuša Smolič in njegov kreativni vodja Dorian Spanzel, k sodelovanju pa se je pustila prepričati tudi umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn, ob samopromocijskih besedah ponuja neselekcioniran nabor likovnih izdelkov, ki so ga organizatorji v nasprotju z ustaljeno formo umetnostnih sejmov – na teh najboljše od najboljšega predstavljajo galeristi ali v posameznih segmentih kustosi – sestavili neposredno z avtorji.
Tudi v prodajo njihovih del se ne vpletajo. Morebitnega kupca le povežejo z avtorjem, njihov zaslužek pa izhaja iz oddaje površin pod šotorskim platnom. Od najnjižjega zneska 95 evrov na osebo za dva kvadratna metra tal in dva kvadratna metra »stene« (tj. panojev v šotorih) do 550 evrov na osebo za 18 kvadratov razstavne površine ter 8 kvadratov »stene«.
Bili so uspešni in prepričali kar 140 sodelujočih, ki jih na seznamu z izjemo prgišča tukajšnjih avtorjev ne prepoznaš, kar vidiš, razočara. Večinoma se giblje med komercialnimi izdelki tistih, ki so absolvirali slikarsko znanje, a se odpovedali umetniškim ambicijam, in rezultati ljubiteljev, navdušencev in raznih hobijev. Da se razumemo; sleherna ustvarjalnost je dragocena, a s tovrstnimi izdelki zapolniti šotore in ob tem zapisati, da so takšni dogodki stalna praksa večjih mest po svetu in da je zato »čas, da se pridružimo največjim in najboljšim«?
Vsakdanji kič
ART Expo Ljubljana sestavljajo tudi lepo poslikani kamenčki, vsakdanji kič, portret pokojne Diane ali kipec Elizabete II, ki mahlja z roko. Če kupiš sliko neke Rusinje, prejmeš »igro ESS«, karkoli to pomeni, eden šotorov pa ponuja celo investicijo v kriptokovance z imenom Xaurum. Ti so bojda edini, ki jih lahko kadarkoli zamenjaš za zlato. Med pogovorom z mladima predstavnikoma v šotoru upaš, da gre za konceptualistično potegavščino, kakršnih v sodobni umetnosti ni malo, a te razočarata, prepričata, da gre res za kriptoposel.
V tem sejmarskem kontekstu naletiš tudi na prgišče del slovenskih umetnikov, znanih iz programov etabliranih razstavišč. In celo na galerijo, na mariborsko Žulo, ki sodeluje s serijo slik uveljavljenih avtorjev v svoji lasti. Njen lastnik Peter Žula nam je povedal, da pred sejmom ni mogel vedeti, da bo edini galerist, nanj – sejem naj bi postal bienalen – pa se brez vzpostavitve boljše organizacije in selekcije ne namerava vrniti.
ART Expo Ljubljana seveda tudi ni prvi tukajšnji sejem umetnosti. Na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču je kot prvi tovrstni projekt zapisan že sejem umetnin, odprt maja 1991, torej celo pred desetdnevno osamosvojitveno vojno, kasneje so na tem prizorišču sledili sejmi AAF (Ars Antique Fair oziroma kasneje tudi Flora za zadnji F), drugod v Ljubljani pa smo vrsto let sledili prednovoletnim sejmom Antika, tudi s ponudniki likovne umetnosti. Nazadnje so v zadnjih dveh letih z Mariborskim umetnostnim sejmom poskusili v Mariboru, lani ob domačih umetninah tudi z zvenečimi mednarodnimi imeni, svojevrstnimi »ostanki« ambiciozne razstave MIG 21, podrte malo pred tem.
Tovrstne sejme ali dražbe kdaj podprejo država ali kaka občina, čeprav gre za komercialne projekte, ključnih strukturnih sprememb, ki bi regulirale naš usahli in v osnovi predtranzicijski trg umetnin, pa ni. Predlagani obvezni delež za umetnost v javnih naložbah bi bil nedvomno tak strukturni premik, zaenkrat pa smo namesto tega na obrobju BTC deležni štacune, v kateri ne pomisliš, da bi kaj kupil.
