Tiskane izdaje
Balthasar Klossovski de Rola, v umetnostnem svetu že dolgo znan kot Balthus, ostaja še 15 let po smrti – v visoki starosti 92 let je umrl leta 2001 – osebnost, prežeta s protislovji. Seveda zaradi znanih erotičnih slikarskih in fotografskih upodobitev spečih adolescentk, deklic na pragu ženstvenosti, zaradi katerih se je skozi celotno kariero soočal z obtožbami pedofilije.
Njegove slike so danes v vodilnih umetnostnih muzejih po svetu, cenili pa so ga že mnogi sodobniki. Picasso ga je nekoč opisal kot »največjega modernega slikarja«, a njegova dela obiskovalce muzejev in njemu posvečenih razstav gotovo še vedno postavljajo pred preizkušnjo.
Balthus, sicer tudi brat avantgardnega pisatelja, filozofa in prav tako slikarja Pierra Klossowskega, je, denimo, mlade modele na pragu ženstvenosti že v svojem zgodnjem obdobju vabil v grad v francoskem Chassyju in jih prav kmalu odpuščal – pravzaprav takoj, ko so prestopile prag otroštva –, njihove upodobitve, prežete z atmosfero prebujajoče se seksualnosti, pa so škandal sprožile že na njegovi prvi javni razstavi leta 1934.
Svobodnjaki zahtevajo javna opozorila
Tokrat je o njegovem delu znova spregovorila politika, ki ji običajno za umetnost ni prav mnogo mar. Konkretno avstrijska, ki ji je priložnost ponudila od včeraj dostopna retrospektiva Balthusovega dela v dunajskem Kunstforumu Wien, znanem zasebnem razstavišču banke Bank Austria. Gre za sploh prvi obsežen razstavni pregled Balthusovega opusa v Avstriji, oglasili pa so se v skrajno desni svobodnjaški stranki FPÖ (Freiheitliche Partei Österreichs). Dogodek odmeva tudi mednarodno, o njem poroča spletni Artnet.
Svobodnjaki so od vodstva Kunstforuma zahtevali, da retrospektivo opremi z javnimi opozorili. »Njegovo celotno delo je neločljivo povezano z neprijetnim pedofilskim podtonom,« se je na napoved dunajske razstave Balthusa, ki so ga ob Picassu občudovali, denimo André Gide, Albert Camus, Antonine Artaud in Federico Fellini, odzval Hans-Jörg Jenewein iz FPÖ.
»To je še zlasti vidno na njegovih fotografijah osemletne deklice. Še zlasti v času, ko je naša družba tako občutljiva glede zaščite otrok, bi morala taka razstava jasno vsebovati besedila s pojasnili.«
Kompleksna umetnost ali otroška pornografija?
Vodja Kunstforumove službe za odnose z javnostjo Wolfgang Labrecht je obtožbe za Artnet komentiral tako: »Zelo jasno želimo povedati, da je zaščita otrok za Kunstforum nesporna. Menimo pa, da za zaščito nekoga ob obisku umetniške razstave ni nobene potrebe. Pred čim naj bi ga zaščitili? Pred umetnostjo? Potem bi morali začeti (kot družba) veliko umetnin, muzejev in tudi umetnost samo opremljati s pojasnjevalnimi besedili.«
O kritiki FPÖ je dodal še: »Znano je, da FPÖ občasno zavzema kontroverzno držo (tudi) do umetnosti iz bližnje preteklosti. Politične stranke se običajno ne vmešavajo v umetniške razstave, toda politična kampanja pred aprilskimi predsedniškimi volitvami je že prisotna. Ne želimo biti del tega.« Mimogrede, Balthus je še v starosti več kot 80 let ustvarjal polaroidne posnetke deklice v položajih z erotičnim nabojem. Z dovoljenjem in ob prisotnosti matere.
Očitke, da so njegove slike otroška pornografija, je vseskozi zavračal: »Mlada dekleta so sveta ... v njih je nekaj angelskega.« Tema njegovih slik je na videz (še) nedolžna otroška igra, ki daje slutiti seksualno prebujanje. Iskal je psihoanalitične razlage nezavednega temnega hrepenenja. Vztrajal je, da njegova dela niso erotična, pač pa, da prepoznavajo nelagodne aspekte otroške seksualnosti. Javnost ga je obsodila, kritiki pa so ga označili za Freuda na področju slikarstva.
Svojevrstno obujanje renesanse
Še za življenja si je lahko ogledal svoje delo v pariškem Louvru, kar je dano zelo redkim, ob njegovi smrti – umrl je s statusom enega zadnjih velikih klasikov 20. stoletja – so se pogreba udeležili predstavniki švicarske, francoske in italijanske vlade, fotograf Henri Cartier - Bresson in manekenka Elle McPherson, v slovo pa mu je zapel Bono.
Skozi kariero se ni posebej oziral na sodobne premike na likovnem prizorišču. Navduševala sta ga Gustave Courbet in predvsem dosežki italijanske renesanse s Pierrom della Francesca na čelu, razvil pa je svojevrsten realističen, izrazito natančen slog – na posameznem platnu je lahko delal leta in leta –, ki je bil blizu renesansi in so ga spremljali tudi nadrealistični podtoni (javno je nadrealizem pojmoval za popoln umetnostni spodrsljaj).
Uporabljal je pridušene barvne tone, s katerimi je ob najznačilnejših upodobitvah adolescentk upodobil še serije krajin, motivov iz mestnega življenja, portretov, tihožitij ali, denimo, mačk. Razvil je umetnost, ki je bila vsebinsko šokantna, slogovno pa konservativna. Slogovno je ni mogoče vpeti v nobeno umetniško smer.
Zaradi napovedane prisotnosti njegovih polaroidov v izboru so morali organizatorji v Muzeju Folkwang v nemškem Essnu predlani razstavo celo odpovedati. Tedaj zaradi reakcije agencije za zaščito otrok.
