Bančne sledi na identiteti Janeza Janše

Kvaliteto (sodobno)umetniških del lahko merimo po tem, ali jim uspe v okviru banalne vsakdanjosti razpreti neko nesluteno dimenzijo. Triptih Vse o tebi treh Janezov Janš, ki je trenutno na ogled v galeriji Tobačna 001, sodi med tovrstne.

Umetniki, ki so se leta 2007 pre­imenovali v Janeze Janše, so v svojem opusu kot umetniški predmet ustoličili ime, natančneje, gesto preimenovanja, s tem pa odprli številna vprašanja: v kakšnem razmerju je ime do subjekta, ki ga nosi, pa tudi, kakšno je razmerje države do njenih subjektov, predvsem z vidika tega, kako neka oblast identificira svoje davkoplačevalce in nosilce pravic. To, kakšne družbene, politične, pravne in filozofske implikacije ima ime, so trije umetniki obdelali v dokumentarnem filmu Jaz sem Janez Janša (2012).

Na številnih razstavah v zadnjih letih, kot so Name Readymade, Triglav na Triglavu, Troika, Podpis ipd., v pomembnih evropskih in slovenskih razstaviščih, od graškega Foruma Stadtpark do londonske galerije Calvert 22, so razi­skali tudi, kakšen je status imena v umetnosti. Ne gre le za to, kako lahko umetnikovo ime ali podpis od Marcela Duchampa dalje priskrbi banalnim objektom status umetnine, ampak za vprašanja, kako je lahko osebni dokument hkrati umetniški artefakt, ali pa, kako umetnikov podpis funkcionira kot umetniško delo oziroma kaj se zgodi, če razstavimo še veljaven potni list oziroma ga prodamo na umetniški dražbi.

Banka in osebnost

Vse o tebi se umešča v nakazan tematski okvir imena kot umetniškega artefakta, a obenem presega vprašanja poimenovanj in identifikacije. Na razstavi najdemo poseben triptih treh osebnih izkaznic treh umetnikov, le da je vsak od teh mozaik, sestavljen iz stoterih plačilnih kartic (Visa, Mastercard, Maestro).

Umetniki so pri projektu uporabili možnosti, ki jih banke ponujajo komitentom, namreč uporabo tako imenovanih personaliziranih kartic. Uporabniki lahko zaprosijo za kartico s svojim priljubljenim motivom, če ta ustreza pravilniku in smernicam banke. Banka ne dopušča izbire motiva, ki vključuje nekatere sporne besede, avtorsko zaščitene znamke ali podobe.

Za razstavo Vse o tebi je vsak od umetnikov najprej povečal podobo svoje osebne izkaznice, jo razdelil na sto polj v velikosti bančne kartice in potem sistematično v petnajstih mesecih znova in znova zaprosil banko za novo personalizirano kartico. Vsaka od teh nosi košček podobe osebne izkaznice.

Proces ni potekal gladko. Elementi slovenske osebne izkaznice vsaj v očeh banke namreč niso povsem nedolžni. Na njej je precej besed v dveh jezikih, med drugim tudi beseda sex (spol). Bančni uradniki so skladno s svojim pravilnikom tako pogosto zavrnili prošnjo treh Janš. Nekaterim se je na primer zdela moteča tudi beseda »Janša«, ki krasi njihov osebni dokument – četudi je ime nosilca kartice Janez Janša odtisnjeno nanjo. Trije mozaiki na razstavi tako niso popolni, na dveh od njih manjka po nekaj koščkov sestavljanke.

Afriška naveza

Idejo za razstavo so umetniki dobili v Afriki. Nigerijska vlada namreč namerava s korporacijo MasterCard lansirati tako imenovano pametno večnamensko kartico, na kateri bodo združeni osebni, biometrični, zdravstveni, bančni in drugi podatki individuuma. Ime za razstavo je navdihnila kampanja Afriške banke (United Bank for Africa), ki je napovedala plačilno kartico MasterCard z imenom All About U (Vse o tebi). Gre za personalizirano plačilno kartico, ki jo je direktor te banke pospremil z besedami: »Ne potrebujete bančnega logotipa, ampak osebni logotip ali identiteto.« Umetnike so njegove besede prepričale: »Banke pogosto promovirajo to storitev s sloganom: 'Poiščite umetnika v sebi in ustvarite unikatno kartico s svojega kavča.' Mi smo napravili natanko to,« je pojasnil Janez Janša.

Delo Vse o tebi prav v navezavi na prihodnost morebiti združenih osebnih podatkov na eni kartici razpira vrsto političnih vprašanj: kaj pomeni povezovanje države in korporacij prek tovrstnih kartic. Koliko moči dobijo zasebna podjetja, če dobijo dostop do osebnih, zdravstvenih in drugih podatkov državljana? Kakšen je status države, če potrebo po registraciji, identifikaciji svojih subjektov podredi kapitalskim interesom? V tem, ko stotine bančnih kartic na razstav­ljenem triptihu sestavlja osebni dokument državljanov Janezov Janš, bi morda lahko videli prav alegorijo tega, kako se svet korporacij zažira v sfere, ki so bile prej izključno v domeni države.

Umetnina v času

Vse o tebi zadeva tudi umetnostno sfero. Filozof Lev Kreft, ki je pospremil torkovo odprtje razstave s predavanjem, je poleg vprašanja estetske, konceptualne vrednosti projekta med drugim izpostavil njegovo temporalnost. Narava tega umetniškega dela se namreč v času spreminja tudi glede na veljavnost poslednjih treh uporabnih kartic v umetniškem delu (preostalim 97 karticam je ob vsaki prošnji za novo kartico potekla veljavnost). »Umetniško delo je v permanentnem stanju razpadanja v času njegovega trajanja in po tem. Na koncu bo ostala le reprezentacija treh osebnih izkaznic iz bančnih kartic, ki niso več uporabne,« je dejal Kreft.

Tedaj bo lahko kdorkoli postal lastnik tega dela, saj na njem ne bo več veljavnega dokumenta. Ostalo bo umetniško delo, reprezentacija treh osebnih izkaznic, a obenem ne bo enako delu, kakršno je bilo med procesom njegove produkcije in v prvi fazi njegove eksistence, ko je bil vsak nov del kompozicije živ in veljaven do prihoda naslednjega, je dodal Kreft. Umetniki lahko seveda triptih vseskozi oživljajo z naročanjem novih in novih personaliziranih kartic.

Zaplete se tudi pri vprašanju avtorstva. Je avtor umetnine banka, ki je uradno lastnica kartic in je tudi vse sproducirala? So pravi umetniki ravno Janezi Janše: naročniki stotin kartic, ki so za njihovo vsakokratno izdelavo tudi plačali po okoli 8 evrov? Je edini pravi avtor Miljenko Licul, ki je oblikoval slovensko osebno izkaznico? Pravzaprav bi kot zgolj nosilci in ne lastniki kartic umetniki delovali protizakonito, če bi svoja dela prodali, dokler so nekatere kartice še veljavne, je spomnil Kreft.

Razstavo Vse o tebi lahko vidimo v kontekstu projekta Trust, ko so trije umetniki pred slabim letom omogočili občinstvu, da si priskrbi personalizirano kartico z njihovo podobo Triglava na Triglavu, na katero so se potem vsi trije tudi podpisali in s tem pretvorili bančno kartico v umetniški artefakt. Že s tem umetniškim delom so torej odprli nenavaden medprostor med svetom bančništva in umetnosti, v katerem se dodobra premešajo vprašanja zasebnega in javnega, privatnega in občega interesa.

Na prvi pogled se lahko zdi, da so z reproduciranjem dokumentov lastnega obstoja ali obstoja svojega imena trije umetniki povsem potopljeni ali celo zaljubljeni v svoj jaz. A malo natančnejši pogled razkrije, da umetniki »razstavljajo« in razgaljajo tisto plat zasebnosti, ki je v neposrednem stiku z državo kot reprezentantom javnega in občega (interesa). Njihovi vztrajni poskusi in eksperimenti z identitetami tako paradoksalno vseskozi opozarjajo na tisti del subjekta, ki je v navezavi z občim in javnim. Ko se k temu priključi vprašanje, ali bodo korporacije okupirale posameznikovo zasebnost z dostopom do vseh, še tako občutljivih informacij, je na videz solipsistična preokupacija z lastno identiteto v funkciji čisto relevantnega političnega boja za javno in skupno.