Tiskane izdaje
Prizor lepega belega klavirja v blatu in sredi šotorov v kraju Idomeni so objavile številne svetovne novinarske agencije. Begunka Nour Alkhzam, ki se želi možu pridružiti v Nemčiji, je imela po dolgem času spet priložnost zaigrati na klavirju. Igrala je dvajset minut na dežju, zaščitena le s prozorno plastično ponjavo, ki jo je nad njo in klavirjem držal Weiwei s pomočniki.
»To je naš poskus, da za mlado damo ustvarimo priložnost,« je dejal Ai Weiwei novinarjem. »Ona je žrtev vojne, tri leta ni videla klavirja, moža pa leto in pol. Ganljivo jo je videti, kako igra, to je sporočilo, da je umetnost lahko močnejša od vojne.« Kitajski umetnik in politični aktivist želi svetu pokazati drugačno podobo beguncev, na primer, da se ukvarjajo tudi z umetnostjo.
Od reševalnih jopičev do ...
To je še ena v vrsti akcij, s katerimi Weiwei tematizira begunsko krizo. Pred kratkim je v Berlinu na stebre okrog znane dvorane Konzerthaus namestil oranžne reševalne jopiče, kakršne nosijo begunci, ki prihajajo v Evropo čez Sredozemsko morje. Šest stebrov je oblekel v 14.000 reševalnih jopičev. Te so v Nemčijo, ki je sprejela daleč največ beguncev, pripeljali z Lesbosa, enega od grških otokov, kamor vsak dan priplujejo ladje z begunci iz Sirije, Afrike in drugih držav Bližnjega vzhoda.
Za Weiweija so tako beli klavir, pogreznjen v blato, kot reševalni jopiči na stebrih prostorski instalaciji, s katerima opozarja na humanitarno katastrofo, ki ji ni videti konca.
Weiwei je bil konec lanskega leta na Lesbosu in je z objavami na instagramu in twitterju poskušal obveščati o tamkajšnjih razmerah. Svoje stališče do problematike in do evropske politike v zvezi z njo pa je izrazil tudi tako, da je predčasno zaprl svojo razstavo Prelomi v Københavnu, potem ko je danski parlament sprejel zakon, po katerem prosilcem za azil lahko zaplenijo gotovino in predmete, ki presegajo vrednost 1340 evrov. Zakon poleg tega omogoča združitev družin šele po treh letih, otežuje pa tudi postopek pridobitve stalnega prebivališča, obdobje veljavnosti začasnega bivanja pa skrajšuje.
Bližnjica do slave
Ai Weiwei (59) je zaradi oporečništva, aktivizma in veščega komuniciranja na družbenih omrežjih postal znan po vsem svetu. K slavi so precej manj prispevale njegove politično izzivalne umetniške instalacije, čeprav ima na stežaj odprta vrata v galerije po malone vsem svetu.
Prav v njegovem primeru se kaže, da je politično mnenje, postavljeno v umetniški okvir, lahko bližnjica do slave, vendar s seboj prinaša tudi nekatere probleme. Decembra lani, ko je v Melbournu v Narodni galeriji Victoria pripravljal instalacijo Andy Warhol – Ai Weiwei, se je soočil s problemom, zaradi katerega bi mu lahko razstava padla v vodo. Zamislil si je instalacijo Letgo Room na temo človekovih pravic v Avstraliji, sestavljeno iz kock lego, vendar mu danski proizvajalec Lego ni hotel prodati kock s pojasnilom, da ne želi biti povezan s političnimi zadevami. Umetnik je takrat dejal, da je Lego zavrnil dobavo kock zaradi svojih poslovnih interesov na Kitajskem. Instalacijo je potem postavil s kockami, ki so mu jih donirali z vsega sveta, in bo odprta do 26. aprila letos.
Zahodu je všeč
Weiwei je znan po kritiki politike kitajske oblasti, posebno kršenja človekovih pravic, in izzivalnih delih na račun kitajske politike, kar je Zahodu všeč in zaradi česar je prišel v spor s komunističnimi oblastniki. Leta 2011 so ga policisti prijeli na letališču, ko je nameraval odpotovati v Hongkong, in ga obtožili utaje davka. Takrat je bil 81 dni v priporu. V bran so ga vzele zahodne organizacije za zaščito človekovih pravic, zanj so se začeli zanimati svetovni mediji, Vaclav Havel je podpisal pismo za njegovo osvoboditev in po njem so celo poimenovali satelit. Rezultat tega dogajanja so desettisoči in tudi stotisoči obiskovalcev na njegovih razstavah.
Pop ikona
Ai Weiwei je imel že pred priprtjem priložnost razstavljati na tujem, v osemdesetih in devetdesetih letih je živel v ZDA. Med drugim je leta 2010 Turbine Hall galerije Tate Modern v Londonu prekril s sto milijoni porcelanastih sončničnih semen, ki so jih kitajski delavci izdelali ročno, a takrat zanj še ni vedel ves svet. Širša umetniška javnost se ga še najbolj spominja po tem delu, nasploh pa ga bolj kot po umetniških delih pozna po njegovem aktivizmu. Ko je razstavljal sončnična semena, ga na ulicah evropskih mest ni nihče prepoznal, danes pa je umetniška pop ikona, ki ga ustavljajo na cesti in prosijo za selfi.
Domiselno pa tudi banalno
Med njegovimi protestnimi deli so nekatera domiselna, druga banalna. Tapete z risbo srednjega prsta kot sporočilo kitajskim oblastem niso posebna domislica niti posebno umetniško delo. Precej kritik je izzvala fotografija, na kateri Ai Weiwei pozira kot utopljeni begunski deček Aylan Kurdi na obali, objavljena na internetu. Bolj domiselno je delo He Xie, kar v kitajščini pomeni rečni rak, zveni pa tudi kot beseda harmonizacija, kar je evfemizem oblastne cenzure. Leta 2011 je Ai Weiwei na twitterju objavil vabilo na večerjo v prostorih londonske Royal Academy, na kateri je ponudil 10.000 rečnih rakov v znamenje protesta proti cenzuri na spletu. Raki iz porcelana v sivih in oranžnih tonih tudi brez konteksta delujejo kot podoba iz narave.
Weiwei se šele v zadnjem času ukvarja tudi s svetovnimi problemi, med drugim je podprl Assangea in Snowdna, na instagramu je objavil fotografijo sebe in Assangea z dvignjenima sredincema. Poudarjal je, da je Kitajska dosegla kritično točko, ko lahko pomanjkanje demokracije vpliva na ekonomsko stabilnost države. V svojem zelo obiskanem blogu, ki ga je pisal od leta 2005, je objavljal imena 5000 učencev, ki so umrli v velikem potresu leta 2008 v Sečuanu. Mrtvih je bilo zelo veliko zaradi slabo zgrajenih šol. Nekateri so občudovali njegov pogum, drugi so mu očitali, da je izkoristil tragični dogodek.
Ko se je njegova slava razširila po vsem svetu, ga je leta 2011 revija Time razglasila za osebnost leta, britanski Art Review za najmočnejšo osebnost v svetu umetnosti, Amnesty International pa mu je leta 2015 podelil nagrado ambasador vesti za prispevek k človekovim pravicam.
Po navadi ljudje, ki niso stari še niti 60 let, ne pišejo spominov, ampak Weiwei to počne, saj ni bojazni, da jih ljudje ne bi kupovali. Izšli naj bi spomladi prihodnje leto. O njem so posneli tudi dokumentarce.
Weiwei je imel tudi na Kitajskem lepa naročila. Pri stadionu Ptičje gnezdo v Pekingu, zgrajenem za olimpijske igre 2008, je s švicarskim arhitekturnim birojem Herzog & de Meuron sodeloval kot umetniški svetovalec. Pozneje je olimpijado na Kitajskem kritiziral in opozarjal na protislovje med domoljubno retoriko in nespoštovanjem človekovih pravic. Distanciral se je tudi od svojega dela.
Brez policistov
Svojo slavo je znal izkoristiti na različne načine in v različne namene, med drugim za sodelovanje pri znanstvenofantastičnem filmu ali glasbenem videu z režiserjem in enim najboljših filmskih fotografov Christopherjem Doylom kot tudi za nadaljnje umetniško-aktivistično delo.
