Tiskane izdaje
»Želel sem si streznitve, manj dramatičnosti in več refleksije, predvsem družbene in politične«. Tako je letošnji Beneški bienale na pot pospremil selektor Okwui Enwezor, vendar bi le stežka pritrdili, da so se njegove namere uresničile. Pravzaprav bi lahko govorili o prav nasprotnih tendencah, toliko velike forme, (melo)drame in grandioznosti namreč že dolgo nismo videli.
Če letošnjo prireditev primerjamo s prejšnjimi manifestacijami, bi lahko govorili o skoraj popolnem zmagoslavju nekakšnega post neobaroka. Pač v smislu teze Gillesa Deleuza, da je barok predvsem stanje duha, kulture in civilizacije, ki poskuša korespondirati s sodobnimi trendi vizualne komunikacije, ki preferirajo najbolj nenavadne ali pa bizarne sinteze najrazličnejših elementov. So obenem vzrok in simptom stanja neke družbe, ki je izgubila svojo osrediščenost in totaliteto in se je razpustila v popolno dezintegriranost, fluidnost in polidimenzionalnost.
Razstavni eksponati in obiskovalci
Če smo bili še nedavno priča nekakšnemu revivalu minimalizma, arte povera in neokonceptualizma, se današnja zapoved glasi iluzionionizem, grandeur, lahkotnost, minucioznost, hiperestetiziranost, obsesivna pozornost na detajle in predvsem izjemna težnja po veličastni impresiji. Najbolj umestna analogija bi bila primerjava s tako imenovanimi »concetti«, torej zapletenimi, dvoumnimi in nenavadnimi besednimi oziroma v tem primeru vizualnimi zvezami, ki slavijo senzualizem in ekstatičnost forme ter nepregledno množico aluzij in simbolov, medtem ko je vsebina oziroma ideja potisnjena v drugi plan.
Tega ne more izničiti niti branje Marxovega Kapitala, še zlasti če se med poslušalci znajde denimo François Pinault ali pa kakšen drug milijarder, ki je na Riva degli Schiavoni privezal svojo megajahto, menda je bilo potrebno za enodnevni privez nedaleč od bienalnih Vrtov odšteti kar petdeset tisoč evrov. Nič manjši paradoks ni dvojni projekt britanskega avtorja Isaaca Juliena, ki je režiral predstavo Marxovega oratorija v osrednji areni in obenem v prestižni beneški palači Malipiero-Barnabò predstavil svoj film Kamni proti diamantom, ki ga je financiral Rolls-Royce, Julien pa v spremni besedi ne najde dovolj entuziastičnih pohval nad perfekcionizmom tega proizvajalca luksuznih avtomobilov. In tukaj je še glavni pokrovitelj bienala švicarski Swatch, ki je v zameno za bogato donacijo med nacionalnimi dobil še svoj paviljon, kjer je na ogled »sanjski magični vrt« Portugalke Joane Vasconcelos.
Sicer pa so vsaj tako zanimivi kot razstavni eksponati tudi obiskovalci, vsaj v času predogleda, ko se tukaj zbere vse, kar na svetovni umetniški sceni kaj šteje. Igra videzov se zdi popolna, prevladuje črnina, edini kontrast so živobarvna očala vsej oblik in nians, skozi katera se resnobno zre v artistične domislice ter se tu in tam poznavalsko kaj pripomni. Umetniška scena pač ima svoja pravila, danes še bolj kot kadarkoli, kar pomeni, da so tudi obiskovalci, še zlasti kustosi, kuratorji in galeristi, nekako del umetniške ekspozicije, zato skušajo tako tudi funkcionirati, neredko se človek počuti, kot da se je znašel med neštetimi replikami tandema Gilbert & George.
Kar pa še ne pomeni, da letošnji beneški bienale ni zanimiv. Prav nasprotno, gre za pravo parado atrakcij za vse čute. Med bolj impresivnimi je nedvomno japonski paviljon, Chiharu Shiota, ki sicer živi v Berlinu, je s svojim projektom Ključ v roki ustvarila osupljivo megainstalacijo, sestavljeno iz dveh čolnov, ogromnega pajčolana iz rdeče preje in desetine tisočev ključev; v ospredju naj bi bile spominske asociacije povezane s ključi, ti pa naj bi obenem simbolizirali »možnost prehoda v druge svetove« - če tovrstnih navodil ne jemljemo preveč dobesedno bi lahko temu projektu dodali tudi oznako sublimnosti, če ta izraz ne bi zaradi pretirane in arbitrarne rabe v zadnjih desetletjih povsem devalviral.
Precej manj sublimen je britanski paviljon. Prostori so v znamenju rumene, prav tako torzi in okončine – predvsem stilizirani ali povsem nazorni falosi in vagine – in iz njih sestavljene mizanscene, opus Sarah Lucas je povsem v skladu s tendencami, ki te kvalificirajo za razvpito Turnerjevo nagrado, pa čeprav je Lucasova pred nekaj leti tovrstno nominacijo zavrnila. Nemci stavijo na video in visoko tehnologijo, Skandinavci so se tokrat odločili za puristično čisto vizualno-zvočno instalacijo, garnirano z občasnimi performansi, ruski paviljon je razdeljen na pet povsem različnih prezentacij, ki med seboj ne korespondirajo.
Če nič drugega, pa lahko Irini Nakovi, ki prihaja iz konceptualistične šole Ilje Kabakova, čestitamo za impresivno glavo pilota v nadnaravni velikosti. Ta naj bi simbolizirala »kompleksno in dualno pozicijo umetnika v sodobni družbi«, vendar se tudi tukaj ni potrebno obremenjevati s teoretičnim balastom, najbolje se je prepustiti fascinaciji nad hipernaturalistično realizacijo.
Kar nekaj tehnične oziroma kar inženirske domiselnosti je bilo potrebne tudi za realizacijo »kinetičnega gozda« Céleste Boursier-Mougenot, ki letos zastopa Francijo, saj se gigantska drevesa s koreninami in prstjo vred premikajo po paviljonu in okoli njega, Albanci pa so odločili iz tiranskega naravoslovnega muzeja prepeljati okostje kita glavača.
In tukaj je seveda še Arsenale, v veliki meri pod patronatom Enwezorja, kjer naj bi družbenokritične teme prišle najbolj do izraza. O tem ni dvoma, že bežen pogled na prostore nekdanje ladjedelnice, natrpane z meči, mačetami, topovi in apokaliptičnimi neonskimi napisi, dokazuje, da so nekateri vzeli zadeve zelo zares, vendar bi težko ocenili, da bi ves ta arzenal v Arzenalu res pomenil kakršen koli realen premik v zavesti posameznika ali skupnosti.
Politična korektnost
Podobno poljubno so razdelili tudi nagrade. Sicer bi bilo krivično trditi, da si je prejemniki niso zaslužili, vendar je nedvomno tukaj precejšnjo vlogo igrala politična korektnost ali celo preračunljivost. Armenski paviljon, posvečen stoletnici genocida nad Armenci, je simbolično umeščen na otoček San Lazzaro, kamor je davnega leta 1717 pred preganjanjem Turkov prebežal menih Mekhitar, da je prejel zlatega leva za najboljšo predstavitev prav ob okrogli obletnici turškega obračuna s to narodnostno skupnostjo, pa nikakor ne more biti naključje. Prav tako je bilo pričakovano, da bo nagrado za življenjsko delo prejel nekdo iz Afrike – to je El Anatsui –, saj je bila participacija afriških avtorjev eden najbolj proklamiranih ciljev bienala.
Naj so takšne ali drugačne nedoslednosti ali kontroverznosti, kot je recimo manifestativna levičarska poza, izdatno podprta z denarjem velikih multinacionalk, še tako očitni, pa ima beneški bienale nedvomno eno vrlino med siceršnjimi trendi na področju sodobne vizualne scene, in to je osredotočenost na produkcijo. Tukaj ni velike ikonične arhitekture, ki naj bi sama zase predstavljala magnet (razen če kot infrastrukturo ne obravnavamo kar celotnih Benetk), prav nasprotno, tako nacionalni paviljoni kot tudi Arzenale in ostale po mestu razpršene lokacije so prej improvizirane in anahronistične rešitve kot pa sledenje modi velikih megamuzejev.
In tudi kar se tiče precej tendenciozne teze o umetnosti kot odslikavi sveta – bolj kot temeljne aktualne družbene probleme velike manifestacije, kot je beneški bienale, detektirajo klinično stanje umetnosti same. Kar še zdaleč ni nepomembna informacija.
