Bojan Kovačič (1949‒2017)

Nekrolog.

sre, 14.02.2018, 21:00

Pred novoletnimi prazniki se je nenadoma poslovil grafik, pedagog, redni profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, po upokojitvi pa vodja Pogačnikove grafične delavnice v Narodni galeriji in drag prijatelj Bojan Kovačič.

Kot predstavnik druge generacije ljubljanske grafične šole se s svojim delom uvršča v modernistično kontinuiteto znotraj postmodernih tendenc zadnje četrtine dvajsetega stoletja.

Ljubljanska grafična šola je bila téma njegovega diplomskega dela na Umetnostni akademiji Brera v Milanu. V tistem svetovljanskem mestu je študij financiral sam. Našel si je delo v grafičnih delavnicah Franco Sciardelli in Enrico Majoli, ki sta tedaj še tiskali dela najvidnejših predstavnikov pariške šole.

Tam je grafično tehnologijo, grafične tehnike in njihove možnosti spoznal do poslednje podrobnosti. Specialko je obiskoval v Ljubljani pri profesorjih Bogdanu Borčiću in Marjanu Pogačniku. Leta 1977 je študij zaključil s podiplomskim delom Emocionalni zapis v sodobni grafiki, v katerem se je izrazila ustvarjalna stalnica njegovega življenjskega dela.

Uveljavljati se je začel na razstavah, pokazal svoje zgodnje liste na 13. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani in bil prvi pri nas, ki je pogledal skozi grafično ploščo. Iz njene rane je v grafiki napravil novo likovno izrazilo. Ranjenost grafične plošče pa je dala slutiti globoko osebno krizo, iz katere ga je po nekaj letih potegnila terapevtska moč umetnosti.

Sledil je neskončni črti avtomatistične risbe, ki ga je v zgodnjih osemdesetih letih privedla do prvih slik in nato spet h grafični plošči in preši. Praskanje igle po glajenem cinku kot iskanje nikoli zadovoljivih odgovorov na vprašanja Kdo sem?, Kaj sem?, Kaj zmorem? je postalo njegova življenjska obsesija, nikoli potešena nuja samoizpraševanja. Kljub pritiskom časa je ostal zavezan žlahtni tradiciji in je spoštoval obrtno doslednost pri obdelavi kovinske plošče (grafične matrice).

Posebej je negoval kakovost odtisa in prečiščenost grafičnega lista, pojmovanega kot popoln, v sebi zaokrožen in avtonomen estetski predmet. Kovačič je s svojo inventivno likovno artikulacijo v vidno polje pripeljal tudi dogodke s hrbtne strani matrice. Tako je zastavil oblikovalni proces, ki ga je sam posrečeno označil s pojmom »kontrolirano naključje«.

Njegov radikalni poseg v grafično ploščo je visoko cenil Bogdan Borčić. Večkratno ponavljanje okvirja v Pogačnikovih grafikah pa se je študentu zazdelo kot tavtološko podvajanje, zato se je odločil za tisk do roba lista. Na ta način je izničil dekorativni učinek obrobnih belin in grafiki podelil status slike, ki jo je treba brati od roba do roba, v celotni telesnosti nosilca.

Grafični list kot estetski predmet je s tem potisnil do skrajnega roba možnega. Ta formalna sprememba je prenovila tudi notranje, vsebinsko občutenje grafičnega lista. Izpovedi, ki so nastajale na ta način, so pomenile odprt sistem senzacij in svobodnejših asociacij, ki so se gibale po nevarnem robu kozmos–kaos, a jih je umetnik z minimalnimi in ključnimi intervencijami zadržal v polju zavezanosti humanizmu in smislu.

Dodajanje barvnih poudarkov je imelo samo eksperimentalno funkcijo in ga je vedno znova vračalo k črno-beli umetnosti, ki jo je cenil zaradi avre klasičnosti.

Najsi razumemo Kovačičevo umetnost kot izraz njegovih kraških korenin ali samo njegovega individualnega trpkega značaja, njegovi grafični listi odražajo občutje sveta in varovanje svojega mesta v njem.

Grafika je bila njegovo življenje, v svet onkraj pa se ni želel poglabljati in ga je zavračal z značilnim zamahom roke: »Folklora!« Ta etična drža označuje utopično prepričanje generacije na izteku modernizma, ki jo je naslednja zamenjala z ironično distanco.

Povezane novice

Umrl je slikar Bojan Kovačič
27. december ob 15:00
V starosti 68 let se je poslovil slikar, grafik in dolgoletni profesor grafike na oddelku likovne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani.
Prijavi sovražni govor