Tiskane izdaje
V pariško arhitekturno krajino je najprej zarezal strašno nepoetično, kot tujek iz vesolja. Javnost ga ni želela, hotel pa ga je Georges Pompidou, francoski predsednik, ki je imel rad sodobno umetnost. Te dni mineva štirideset let od odprtja Pompidoujevega centra v Parizu.
Ostre družbene polemike
Za tiste čase revolucionarna ideja o kulturnem centru, kjer bodo pristopi h kulturi in umetnosti multidisciplinarni, se je leta 1969 porodila prav Georgesu Pompidouju. Državnik je bil moderen človek in zaželel si je center, ki bi bil hkrati muzej, javna knjižnica in središče ustvarjanja, sodobnega izražanja, v njem pa bi se likovne umetnosti povezovale z glasbo, filmom, knjigami, z multimedijskimi raziskavami. Sanjal je radikalno: o prostoru srečevanj in vsega, kar se ob tem rodi, o mestu odprtosti in svobode, tudi zastonjskosti, o umetnosti za vse. Takšen koncept podiranja mej in demokratizacije je povzročil nemalo institucionalnih pomislekov v tedanji francoski družbi, naletel je na nerazumevanje, saj česa podobnega niso poznali; to so bili časi, ko so v muzeje »zapirali« samo dediščino. Ostrih družbenih polemik je bilo še dodatno veliko po tem, ko je devetčlanska komisija na javnem natečaju, ki je bil prvič v Franciji odprt tudi za tuje arhitekte, med 681 projekti iz 50 držav izbrala prevratniško rešitev Renza Piana, Richarda Rogersa in Gianfranca Franchinija. Takrat ni še nihče vedel zanje, njihova imena niso komisiji – ko je odprla kuverto in pogledala, kdo so avtorji – povedala nič … Projekt je bil čista norost, a z njim je Pariz postal prestolnica moderne umetnosti, postavil se je ob bok New Yorku.
Odzivi javnosti so bili burni, veliko je bilo vnaprejšnjega zgražanja, češ da bo sredi Pariza – pa čeprav je bil ta konec ob veliki tržnici Les Halles tedaj zanemarjen in so se v njem zadrževali klošarji – zrasla »kulturna rafinerija«. Govorili so o škatli, o vesoljski ladji, ki je pristala v mestu, o zaporu, o arhitekturnem King Kongu, tudi o kovinski pošasti, motila je predimenzioniranost, industrijska estetika, Parižanom so šle v nos zunanje cevi. A kakor je v zanimivem dokumentarnem filmu La folle histoire du Centre Pompidou prikazal režiser Julien Donada, je predsednik Pompidou odločno vztrajal naprej, prepričan, da je umetnost vedno prespraševanje. Ni klonil, kljub mnogim pobudam, da bi projekt opustili, in celo sodnim procesom. Zaključka in odprtja Centra ni dočakal, saj je umrl že nekaj let prej, zato pa ga je 31. januarja 1977 slavnostno odprl njegov naslednik Valéry Giscard d’Estaing. Novi predsednik ni imel odnosa do sodobnega umetniškega ustvarjanja, drugače, gradnjo je hotel celo ustaviti, a je projekt rešil tedanji premier Jacques Chirac in ključna je bila tudi podpora vdove Claude Pompidou. Odprtje je na koncu več kot uspelo, Parižane je gnala radovednost, pričakovali so nekaj tisoč obiskovalcev, prišlo pa jih je 25.000. Atipičnost vedno priteguje ... Po Jeanu Baudrillardu so resda govorili, kako je Beaubourg, kot mu tudi pravijo, za kulturo vse tisto, kar je hipermarket za trgovsko blago. A so vendarle začeli hoditi vanj, pa naj je primerjava z veliko trgovino slišati še tako šokantna, pravi v dokumentarnem filmu Serge Lasvignes, sedanji predsednik Centra. »Samopostrežba kultura« jim je sčasoma postala všeč, navadili so se.
Zelo odmevne razstave
Pompidoujev center ostaja tudi štiri desetletja po odprtju arhitekturna in umetniška referenca ter družbeni fenomen, ki še naprej privablja kot magnet: na leto ga v povprečju obišče tudi pet milijonov obiskovalcev. Je spomenik modernosti, kot tak se ves čas preobraža in spreminja pogled na umetnost in družbo. V njegovem DNK je prilagajanje, pravi v filmu arhitekt Renzo Piano, ki zdaj živi nedaleč stran in gre mimo tudi po večkrat na dan. Njegova urbana privlačnost je v modifikaciji, takega ga je hotel predsednik Georges Pompidou, ki je arhitektom »naročil«, da mora Center tam stati še tudi čez petsto let … Da bi res, ga je treba obnavljati. Za prvo večjo obnovo so poskrbeli v obdobju 1998–2000, v začetku prihodnjega leta pa se ga bodo lotili še drugič. Delo naj bi končali v dveh letih, zanj pa namenili 108 milijonov evrov.
Danes se Center Pompidou ob newyorški Momi ponaša z najpomembnejšo zbirko moderne in sodobne umetnosti na svetu ter z največjo v Evropi. Hrani kar 120.000 del, med katerimi jih je razstavljenih le pet odstotkov. Velja izpostaviti, da so bile v določenih družbenopolitičnih prelomnicah zelo odmevne in kontroverzno-povezovalne razstave Pariz–New York, Pariz–Berlin, Pariz–Moskva, Pariz–Pariz. V Centru so bili razstavljeni malone vsi veliki moderni umetniki, a tudi nekateri povsem neznani sodobniki ... Hvalevredno je, da je zdaj že pokojna vdova Claude Pompidou položila tudi temeljni kamen centra Pompidou v Metzu, ki ga je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy odprl maja 2010 in je prav tako zanimiva zgodba o uspehu. Resda je drugačna, tako kot je Metz drugačen od Pariza; je predvsem prvi primer decentralizacije nacionalne kulturne institucije v sodelovanju z lokalnimi oblastmi in dokaz, da so, kot je pred leti za Delo dejal tedanji glavni sekretar Centra Pompidou-Metz Emmanuel Martinez, ljudje povsod lačni kakovostne kulture.
V Parizu je treba tudi v Pompidoujev center. Kdor se v mestu luči kdaj počuti samega, ve, da je tam vedno živo. Beaubourg je prostor srečevanj in vrvenja različnosti, je mesto zgodb, že ploščad pred vhodom je zanimiva sociologija … Tako bo tudi ta konec tedna, ko bodo ob praznovanju štiridesetletnice pripravili vrsto dogodkov, in še vse leto, ko bodo tudi po raznih koncih Francije poskrbeli za različna slavja. •
