Cestna krožišča, prostori slovenskega pretiravanja

Fotografska serija: Jaka Babnik želi s serijo Top lokacija razpreti debato o krožiščih.

pet, 18.08.2017, 18:00
Krožišča so razumljena kot županska top lokacija, tarča neštetih pogledov, kar je vzniknilo na njih, pa si je v medijskem prostoru priborilo, denimo, oznako »županskih paraestetskih ikeban«.

Moped vrh droga, najveličastnejša marela daleč naokrog, viteški svetnik Jurij na konju, ki ga je deset ton teže prikovalo v nepremičen počitek, ali ogromna pletenka rujnega.

Ponekod celo čokoladni prestol, nanj sedeš in se fotografiraš. Vse to je pristalo na slovenskih krožiščih, ki jih na občinah, bolje, v kabinetih prvih občanov ali občank, razumejo kot parcele, namenjene »zaokroženim« predstavitvam identitet krajev. Okrogle so tudi fotografske leče, skozi katere na fenomen zre fotograf Jaka Babnik.

Če na področju kakovostnih javnih kipov v Sloveniji vztraja suša, je krašenje novih cestnih krožišč v razcvetu. Predstavljajo napredek v infrastrukturi, lokalni gospodarski razvoj, in če so župani v preteklosti pred volitvami krpali ceste in pločnike ali odpirali vrtce, zdaj odpirajo krožišča, pravi fotograf Jaka Babnik, ki je izbranim tukajšnjim primerkom, tistim, ki bukolično slovensko krajino, mesta in vasi še zlasti zavzeto dopolnjujejo s podobami lokalne ikonografije in stereotipnimi »osebnimi izkaznicami« krajev, kdaj tudi mednarodnim »bauhaus« grmičevjem in umetno travo, posvetil fotografsko serijo Top lokacija.

Naslov kaže bistvo; krožišča so razumljena kot županska top lokacija, tarča neštetih pogledov, kar je vzniknilo na njih, pa si je v medijskem prostoru priborilo, denimo, oznako »županskih paraestetskih ikeban«. Babnik se jim posveča od lani, »nadstandardnih« je naštel okoli 70 in jih še fotografira, oktobra jih bo izdal v publikaciji. Njen soavtor – tekstualnega dela – bo kustos Miha Colner.

Izsek iz serije je v režiji Mednarodnega grafičnega likovnega centra ravnokar na ogled v Tam-Tamovi ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani. V okviru te mikrogalerije – velikega oglasnega panoja, na katerem je prostora za tri velikoformatne fotografije –, je mogoče občudovati nadrealistično jadrnico, ki je nasedla na krožišču v Ključarovcih, kar naj bi obujalo Panonsko morje, izhlapelo pred milijoni let, ogromno vinsko pletenko na novomeškem Mačkovcu, ki slavi vinogradništvo na Trški gori in je bila ob postavitvi deležna še predloga vodje Zavoda za turizem Novo mesto, da bi obnjo postavili napis »Minister za zdravje odsvetuje pretirano uživanje alkohola«, kakršen je vinskim veseljakom znan z lokalnega Tedna cvička, ter neobičajen stolpič na krožišču v Mozirju, na videz kombinacijo grajskega stolpa, nemara ječe, vodometa in svetilnika.

Topografija presežkov

Babnik se je krožišč lotil dokumentaristično. Fotografira z drže distance, topografsko in izrazito stvarno, objektivistično, recimo v duhu düsseldorfske šole fotografije. Na podobah iz serije ni prostora za ljudi in njihove zgodbe, le za rezultate njihove vneme, kar pomeni, da je fotograf z (denimo) izkušnjo dolgega tridnevnega čakanja na ustrezne okoliščine za fotografiranje v Tirani, kjer je (kot marsikje drugje) ustvarjal znano starejšo serijo Holy Land (Sveta dežela) z aktualnimi podobami krajev nekdanjih množičnih srečanj na turnejah Janeza Pavla II., tudi ob tukajšnjih krožiščih moral čakati na prave trenutke.

In ob tem iskati fotografske izseke, v katerih krožišč ne bi kazila še dodatna vizualna navlaka, oglasi, logotipi in podobno, kar pa je bilo pogosto jalovo. Rezultati nagovarjajo kot izrazito izčiščeni, kompozicijsko pretehtani, pravzaprav so fotografije zelo lepe. Ne bi presenetilo, če bi izid napovedane publikacije želeli finančno podpreti v kateri izmed predstavljenih občin. Da bi le bili zraven.

Babnik s serijo Top lokacija noče podajati sodb, ampak razpreti debato o krožiščih. Tovrstnega »top« topografskega beleženja sveta pred domačim pragom se je lotil s pozicije zgodovinarja, sociologa in avtorja že realiziranih topografskih serij, med katerimi ob omenjenih novodobnih podobah prizorišč obiskov Janeza Pavla II. izpred desetletij – na splošno ga zanimajo sledi minulega v krajini in okolju, t. i. aftermath v angleščini – izstopa še serija Jebodrom s podobami precej manj posvečenih lokacij.

Tistih »priročnih«, uporabnih za avanturistični seks v javnem prostoru. V novi seriji, ki se je bo lotil za krožišči, pa bo odprl temo slovenskih dreves, ki so bila v preteklosti priča prelomnim dogodkom, a so dovolj trdoživa in predvsem dolgoživa, da so zmagala nad zgodovino in še rastejo ....

Od kisle vode do čokoladnega preliva

Slovenski prostor na eni strani pozna tradicijo kakovostnih javnih spomenikov in forma viv ter s tem rojstva dolge serije zanimivih javnih kipov, na drugi pa krožišča kot prostor pretiravanj, v kakršna se profesionalni kiparji zlepa ne bi pustili vpreči (če bi jih seveda povabili). Z naivnimi vizualizacijami »identitete« lažje sežeš v srca volivcev kot s kompleksnim avtorskim kipom. Kakšne so strategije, ki jih kaže Babnikova serija?

Za ogromno skulpturo steklenice kisle vode na krožišču v Tekačevem pri Rogaški Slatini so, denimo, na seji občinskega sveta predlagali, da bi nosila kar napis Donat mg in tako neposredno oglaševala izbrano blagovno znamko. Predlog je padel v vodo, ne nujno mineralno z magnezijem, v uvodu omenjeni moped vrh droga, ki stoji na Ptuju, pa se z napisom Janez Puh oglasu pravzaprav ne ogne.

Njegovo graško podjetje Puch je zdaj del Magne. Da motocikli nedvomno spadajo na vrhove drogov, menijo tudi v Krškem, kjer so krožišče v Drnovem okrasili s tremi spidvejisti, ki pa jih je mogoče – v primeru izrednih prevozov – hitro umakniti. In znova postaviti.

Največja marela iz uvoda je, kot se spodobi, gorenjska in meri 16 metrov, skupaj s klaviaturo in harmonikami pa je del ogromnega spomenika melodijam Avsenikov v Lescah, kjer sicer na nekem drugem krožišču premorejo še osem metrov dolgega in pet ton težkega zmaja. Zvarjen je iz ostankov železja in je bil, preden je pristal na krožišču, kar 30 let v okras dvorišča neke kovačije na Zgornjem Otoku. Zmaj še preži na mimoidoče, za razliko od upehanega, premaganega zmaja pod kičastim svetim Jurijem na konju v Šenčurju, za katerega se je lokalni župan odločil po obisku Svete dežele.

Trimetrski kip tehta kar deset ton, v nasprotju z zelo lahkotnim malim plišastim konjičkom, ki ga je nekdo na krožišču v Naklem, ki ni bil brez humorja, vpregel v težaško vleko hlodov na saneh. Gorenjska je na splošno domovina izstopajočih krožišč, najslajšega (za zdaj) pa so si omislili v Radovljici.

Med letošnjim Festivalom čokolade so na sredo krožišča tik ob prastarem mestnem jedru postavili čokoladni prestol, ki se mu na Babnikovi fotografiji reži celo »smeško« v ozadju, na izvesku trgovine z novimi in rabljenimi oblačili s prav takim imenom. Smeško.

Prijavi sovražni govor