Tiskane izdaje
Ko je Amedeo Modigliani, slikar in kipar iz italijanskega Livorna in eden velikih talentov pariške boheme, ki je med prvo svetovno vojno v okviru serije aktov ustvaril svoj danes klasični Ležeči akt (Nu couché), se je prebijal skozi bridke eksistenčne čase.
Naslikal ga je v sezoni 1917/18, tovrstna dela razstavil na svoji edini razstavi v pariški Galerie Berthe Weill, ki jo je policija zaradi »škandaloznosti« aktov zaprla že nekaj ur po odprtju, naslednjo zimo pa je naposled celotno vsebino svojega ateljeja v obupu ponudil aristokratskima britanskima literarnima bratoma Osbertu in Sachervellu Sitwellu za zgolj sto funtov. To bi bilo danes nekaj manj kot pet tisoč ameriških dolarjev, a se tudi ta kupčija ni izšla.
Kmalu zatem, 24. januarja leta 1920, je slikar, odvisnež od alkohola in drog, pri le petintridesetih letih umrl za tuberkolozo. Dan po njegovi smrti je storila samomor tudi njegova le enaindvajsetletna partnerka Jeanne Hébuterne, s katero je imel hčer in ki s serije portretov še danes odmaknjeno nagovarja občudovalce Modiglianijeve umetnosti. V smrt se je pognala s petega nadstropja hiše svojih staršev, tedaj je nosila drugega Modiglianijevega otroka. Bila je v osmem mesecu nosečnosti.
Tragika, vredna milijone
Ekstremna Modiglianijeva tragika in njegove mojstrovine imajo skoraj stoletje po njegovi smrti drugačne cene. Včeraj so omenjeni Ležeči akt na dražbi pri Christie's v New Yorku prodali za 170,4 milijona dolarjev (z dražbenim pribitkom), kar je za majskim rekordom, doseženim s prodajo Žensk iz Alžira Pabla Picassa iz leta 1955 pri istem dražitelju za 179,3 milijona, drugi najvišji znesek na dražbah doslej. Kot poroča The New York Times, se je zanj potegovalo šest dražiteljev, po devetminutnem boju med milijonarji pa je zmagal anonimni kupec, ki je sodeloval po telefonu. Menda je bil Kitajec.
Gre za deseto umetnino v zgodovini dražb, katere prodaja je presegla sto milijonov dolarjev. Akt so sicer ponudili v okviru dražbe Umetnikova muza (Artist's muse), s katero so pri Christie's za majsko Veselimo se preteklosti nadaljevali novopečeni trend »kuriranih« dražb, skratka, prisvajanja vtisa muzejskih razstav (a je v tem primeru prav vse na njih naprodaj!). S tem so presegli tradicionalno delitev na dražbe impresionističnih del in predvojnega modernizma na eni ter dražbe povojnih in sodobnih del na drugi strani. Če bi včerajšnjo dražbo ocenjevali po »kuriranih« vatlih, bi morda morali omeniti, da je bilo v ponudbi tudi delo Andyja Warhola z motivom pištole, ki je ni najlažje plasirati v naslovno kategorijo »umetnikove muze«, a so tu vatli pač finančni.
V celoti so s 34 loti obrnili 491,4 milijona (s pribitki), kar je manj kot maja, ko so na prvem tovrstnem »kuriranem crossoverju« segli do 705,9 milijona. Drugi najvišji včerajšnji znesek se je nanašal na Roya Lichtensteina, katerega Medicinska sestra (Nurse) je, kljub temu da molči in ob njej ni značilnega stripovskega oblačka (ta pač dviguje ceno Lichtensteinovih del), segla do za tega slikarja rekordnih 95,4 milijona (s pribitki), omenjena Warholova pištola pa je, denimo, pristala pri 11,9 milijona.
Parada zajamčenih cen
Kot še zapiše The New York Times, so pri Christie's pred dražbo objavili, da ima tudi Modiglianijev akt zajamčeno ceno vsaj sto milijonov dolarjev, ki jo je zajamčil tretji partner. Če obnovimo, gre za jamstva finančnih partnerjev, s katerim v dražbenih hišah lastnike lažje prepričajo v prodajo najekskluzivnejših umetnin. Tako prodajo še pred samo dražbo zagotovijo po ceni, ki ostaja stroga tajnost in tradicionalni transparentnosti javnih licitacij nedvomno ne koristi, a naj bi bila največkrat enaka ali bližnja izklicnim.
Če ostane umetnina z zajamčeno ceno po dražbi zaradi neinteresa neprodana, njen odkup krije partner, ki mu za »tolažbo« ostane občutek, da jo je pridobil »ugodno«, če je licitiranje uspešno, pa mu dražbena hiša v zameno za tveganje odstopi del zaslužka, ki bi ga sicer imela le zase. Tretji partnerji so lahko finančni akterji na umetnostnem trgu, preprodajalci ali, denimo, tisti, ki želijo s tovrstnim manipuliranjem vplivati na javni cenovni imidž umetnikov, ki jih zastopajo, tovrstnemu jamčenju cen pa pripisujejo velik vpliv na aktualno eksplozijo cen na mednarodnem trgu.
