Dalí na Gospodarskem razstavišču

Razstave Salvadorja Dalija, enega najbolj popularnih umetnikov 20. stoletja, niso redkost. A kljub temu, da smo na Gospodarskem razstavišču že videli nekaj razstav, je vtis nenavaden, zakaj tam in ne v prostorih kakšne slovenske galerije ali muzeja. Kaj je torej na ogled?

Kaj je na razstavi
Ne le na plakatih, tudi v sporočilu organizatorjev za javnost ni bilo zaznati, kaj konkretno razstava prinaša, zaradi česar se objavljene informacije razlikujejo. Pri spletnem trgovcu z vstopnicami (sedem evrov), denimo, vabijo na razstavo, kjer so ob grafikah tudi plastike, ki naj bi bile izpeljane iz lesorezov (!), vse skupaj pa naj bi bilo naprodaj. Torej, kaj je na ogled?

Izbor v osnovi sestavljata dva obsežna segmenta: seriji Dalíjevih ilustracij Biblije in Dantejeve Božanske komedije, ki ju tedaj že slavni ekscentrični slikar (govora je o 50. in 60. letih minulega stoletja) ni ustvaril v klasičnem grafičnem smislu, pač pa kot unikate, gvaše oziroma akvarele, ki so jih nato reproducirali v grafičnih edicijah. V obeh primerih je šlo za naročili; v prvem sprva za naročilo italijanske vlade, ki se je kasneje umaknila, v drugem za naročilo slikarjevega prijatelja Giuseppeja Albaretta. Prevajanje Dalíjevega slikarstva v grafiko je v primeru enega izmed motivov iz Dantejevega Pekla nazorno predstavljeno še z dodatno serijo, ob tem pa obiskovalec naleti tudi na uokvirjene italijanske znamke na temo Danteja, ob katerih lističa na steni (očitno z ene prejšnjih razstav) zatrjujeta, da gre za dela dveh naših umetnic.

Razstava, katere del so še stojnice z ustreznim naborom čtiva o Dalíju in predmeti iz poglavja »stationary«, ne skriva komercialnih apetitov. A se ta, tako Leon Pogelšek iz Galerije Pasaža, ki je ob blejski galeriji Deva Puri soorganizator razstave, ne nanaša na samo prodajo tiskov. Nič od tega, kar je razstavljeno, ni naprodaj, zatrdi, in doda, da posamezne Dalíjeve liste ohranja v ponudbi galerije v podhodu Nebotičnika. V to smer lepo kaže list ob pultu z vstopnicami, ki obljublja možnost nakupa na nič manj kot 24 obrokov. V času krize, med katero galeristi veliko lažje tarnajo, kot da bi se konkretno približali morebitnim novim kupcem, je to vsekakor novost.

Komercialni učinki

Pogelšek si komercialni učinek obeta od obiska in vstopnine, s čimer je mogoče razstavo bolj kot na klasične decembrske prodajne razstave navezati na linijo uvoženih razstav o možganih, prepariranih ljudeh in Leonardu da Vinciju, ki so jih na Gospodarskem razstavišču že realizirali. Kdor bi se v veselem decembru odločal za nakup Dalíjevega tiska ali nasploh grafik osrednjih mojstrov moderne umetnosti iz širših naklad, pa mora računati na to, da vstopa na spolzek teren. Dalíjevih ponaredkov ali neavtoriziranih odtisov je cel kup.

Torej, pri galeristu se natanko pozanimajte o izdaji, ali ima papir, na katerem je odtisnjena grafika, kak vodni znak proizvajalca, ki ga je mogoče preveriti, povprašajte za ceno. Nato doma sedite za računalnik in vse podatke, vključno s ceno, preverite pri mednarodni konkurenci. Pri galeristih, na dražbenih portalih, tudi na eBayu, kjer so za neštetokrat ponarejenega Dalíja objavili celo kratek vodnik po nakupih.

Dragih generalnih katalogov Dalíjeve grafike je več (avtorji so Albert Field, Ralf Michler in Lutz W. Loepsinger), a jih v brskalniku slovenskih knjižnic iščete zaman, tako da je tukajšnjemu kupcu listanje po njih slejkoprej prihranjeno. Seveda pa lahko galerista poprosite, da vam ob nakupu doda fotokopijo objave izbrane grafike. Profesionalec s tem ne bi smel imeti težav.

In zakaj je Dalíjev opus spolzek teren?

Po ocenah strokovnjakov je v obtoku vsaj polovico ponarejenih del (po nekaterih virih celo devetdeset odstotkov). Enake so ocene za Mirója. Ponarejevanje je namreč strašansko donosen posel. Milijardni.

V osemdesetih so imeli bil v Ameriki odmeven škandal, ko je galerija na Manhattnu 1003 mednarodnim kupcem prodala ponarejena Dalíjeva dela v vrednosti 3,4 milijona dolarjev. Preiskava o prevari je trajala tri leta, zaključila pa se je z ugotovitvijo, da »so bile litografije in jedkanice, ki so jih prodajali, poceni plakati, ki jih ni niti produciral niti avtoriziral niti podpisal Salvador Dalí.« Po oceni preiskovalca Jacka Ellisa je bila vrednost lažnih Dalíjevih del na trgu že takrat 1 milijarda dolarjev (vir New York Times).

Problem se je širil, ker je (takrat še živeči) Dalí (1904–1989) podpisoval prazne liste, ki so bili odtisnjeni kasneje, nekateri po njegovi smrti. Bilo je precej serij, kjer je avtoriziral 250 odtisov, natisnili pa so jih 1000, brez njegove vednosti. Njegov edini sosed v španski vasici Cadaqués, pisatelj Stan Lauryssens, v knjigi Dalí in jaz trdi, da je celo Dalí sam avtoriziral kup ponaredkov v svojih zadnjih letih življenja, da je lahko financiral svoj razsipen življenjski stil. Po njegovem pričevanju naj bi podpisal okoli 350.000 praznih listov (število so kasneje problematizirali kot pretirano) in po pogovoru z Dalíjevimi najožjimi sodelavci razgrnil, da so svetovni muzeji polni Dalíjevih ponaredkov, ki sicer imajo njegov podpis, niso pa njegovo avtorsko delo. Umetnikov ameriški odvetnik Michael Ward Stout je izjavil, da je »Dalí prejel pol milijona dolarjev za podpis praznega papirja.«

O Dalíjevih ponaredkih je izšla celo knjiga (The Great Dali Art Fraud and Other Deceptions). Profesionalci zato uporabljajo referenčne knjige, kataloge, da identificirajo delo (za Dalíja na primer: The Official Catalog of the Graphic Works of Salvador Dali, The Catalog Raisonne of Etchings and Mixed-Media Prints, 1924-1980 in Catalog Raisonne of Prints II, Lithographs and Wood Engravings). Kajti na prevare se ulovijo tudi strokovnjaki, eksperti, kolekcionarji, avkcijske hiše, galerije in muzeji. Vse, kar je na ogled, ni nujno niti avtentično niti vredno. Zato so institucije zelo previdne.

Jutri: ali so »blockbuster« razstave popularnih likovnih umetnikov Slovencem dosegljive?