Tiskane izdaje
Vidnejši intermedijski in vizualni umetnik srednje generacije Tomaž Furlan (1978) se je v zadnjih letih predstavil na Manifesti 9 v belgijskem Genku (2012) ter lani na ViennaFairu, tokrat pa na povabilo direktorice in kustosinje francoskega muzeja 1. marca odpira pregledno samostojno razstavo.
Muzej Rochechouart leži 45 kilometrov zahodno od Limogesa ob reki Vienne v osrčju Francije, skozenj pa poteka znana romarska pot v Santiago de Compostela. Lociran je v historično grajsko strukturo ter hrani eno pomembnejših zbirk sodobne in moderne evropske umetnosti ter vključuje dela arte povere, land arta, nove britanske skulpture, izbranih nemških avtorjev 20. stoletja (Sigmar Polke, Hans Richter) in tudi vzhodnoevropskih umetnikov (Jiří Kovanda, Július Koller).
Annabelle Ténèze, ki ga vodi od leta 2012, ko so jo imenovali na mesto direktorice, je prišla iz pariškega muzeja Picasso. Ko je nastopila funkcijo, jo je, kot je dejala, s ciljem, da bi se obiskovalci vedno znova vračali vanj.
Tomaža Furlana je videla lani na dunajskem sejmu ViennaFair, kontaktirala Galerijo P74, ki zastopa Furlana, in se dogovorila za samostojno razstavo, na kateri bo prvič na ogled celota njegovega desetletnega projekta Wear 2005–2015, serija devetnajstih enot, ki so sestavljene iz videoperformansov in objektov.
Del tega cikla je bil doslej predstavljen tudi na Manifesti 9, kritik Guardiana pa ga je z njegovo interaktivno skulpturo in videoinstalacijo označil za »slovenskega kiparja, dediča Keatona in Chaplina ali celo Normana Wisdoma, mehaničnega človeka«. Avtorjeva misel je, da gre za »poskus boja zoper banalnost z neumnostjo«.
Cikel Wear
In o čem pripovedujejo videoperformansi? V Wear VI vidimo nekoga, ki v mehanizem vstavlja opeko, vsakič znova pa ga drugi del stroja ob vstavljanju opeke udari po glavi. V Wear IV si nekdo za smučarske čevlje natakne velika lesena obuvala, z njimi potlači vse predmete na tleh, jih pomete ter očisti tla. Wear XV je bil lani predstavljen v okviru trienala sodobne slovenske umetnostni U3: na razstavi je bila klop z vesli, na katero se je gledalec lahko usedel in na njej odveslal.
Za Francijo bo ustvaril novo delo in jih vse skupaj prvič v celoti razstavil (od I. do XIX.). »Galerijski prostor je zasnovan kot velik vzdolžni prostor na podstrešju velikega baročnega dvorca. Specifika prostora omogoča 'pot skozi' celoten cikel. To je prva (in verjetno edina) možnost za ogled celotne serije v eni, kontinuirani zgodbi in neskončno težko čakam, da združim celoten Wear v en sam koncept, eno zgodbo. Pričakujem, da bo dvotedenska rezidenca, namenjena postavljanju razstave, predvsem v duhu refleksije in rekomponiranja vsebine serije Wear,« pravi umetnik.
Cikel Wear je začel nastajati leta 2005 kot »delo v nastajanju« in kot serija videoperformansov. »Prvo delo je nastalo v zadnjem semestru študija na ALUO, bolj ali manj kot eksperiment pri učenju dela s kamero in iskanju nove izraznosti, ki bi vsaj malo ujezila profesorje. Nekako se je izšlo, da mi tega eksperimenta do zdaj še ni uspelo končati. Dela se nalagajo kronološko in do zdaj je izdelanih osemnajst del, devetnajsto pa pripravljam. Nenehno razmišljam, skiciram in iščem nove materiale, ideje, povode itd. za naslednja dela.«
Absurdni stroji
Kot pravi, se je začelo z željo po videodelu ali videoperformansu, nekje ob poti pa so postali zanimivi tudi objekti, ki bili pred tem uporabljeni predvsem kot pripomočki v videu. V zadnjem času objekti celo prevladujejo, vendar videa ne izključuje. Na razstavah je video običajno pripet delu kot navodilo ali zapis uporabe. Objekte »stroje« obiskovalci razstave lahko uporabljajo, to je celo ena redkih njegovih zahtev.
Furlanovi absurdni stroji, izdelani iz recikliranih odpadnih materialov, so v performansih mnogokrat uporabljeni kot podaljški telesa. Stroji, ki naj bi v vsakdanjem življenju človeku pomagali in mu olajšali delo, postanejo samo še en objekt, ki človeka zaposluje v mehanskem ponavljanju neskončnih, povsem nekoristnih banalnih gibov in gest.
Tudi tisto nekaj, kar performer nosi (wear), je težko nositi in je povsem nekoristno, dejanska uporabnost je nesmiselna. Stroji tudi niso izdelani kot objekti, kot umetniško delo torej, temveč so le pripomočki pri performansu. Številne kose po uporabi uniči ali jih predela v nove skulpture.
»Materiali, ki jih uporabim, so vedno reciklirani industrijski ali gospodinjski odpadki, ki jih nenehno zbiram. Odločitve o končni funkciji in videzu objekta, in posledično tudi videoperformansa, so tako sinteza vsebine, ki bi jo hotel predstaviti, in vsebine, ki jo sredstva (material), ki so nagnetena v mojem ateljeju, prinašajo sama po sebi. Uporaba na primer avtomobilskih delov, lesenih tramov, posteljnih blazin, električnih aparatov …, ki imajo svojo vsebino že vnaprej definirano, je pomembna, kot sta pomembna moja prisotnost v delih in namen samega 'stroja'.«
Repeticije nesmiselnosti
Njegove videoperformanse z repeticijami nesmiselnih gest in neuporabnih strojev kritiki pogosto označujejo kot karikiranje kapitalizma, katerega potrošniki smo vsi. V njih namiguje na rutino vsakodnevnih opravil, na izpraznjenost kretenj, ki z neprestanim ponavljanjem izgubijo pomen.
Človek se vse bolj vede kot stroj v absurdnem življenjskem slogu izpraznjenih dejanj in opravil, v enoličnem in neskončnem zaporedju gibov brez cilja in smisla. Tudi sami stroji so na videz funkcionalni predmeti, vendar sami sebi namen. Človeka zasužnjijo v lastnem, povsem nesmiselnem svetu.
»Pri delu, predvsem v idejni fazi, sem se vedno opiral predvsem na lastno izkušnjo vpetosti v družbene in delovne procese. Cinizem, humornost, mogoče satira in poustvarjanje absurdnih situacij je lahko obrambni mehanizem, ki vpleta jasne družbene 'agonije' v zasebni svet, ki je precej manj stresen in v nekem 'how to handle' vprašanju vzpostavlja pojem distance. Odtujenosti absolutno ni, kako pa naj bi bila, prej bi lahko temu rekli vpetost, identifikacija.«
Stroje vedno uporabi najprej na sebi, videoperformansi na razstavah pa naj bi bili tudi navodila za uporabo strojev. »Želim si govoriti ravno o vpetosti v te izpraznjene procese, o banalnosti številnih procesov, ki jih dojemamo kot popolno rutino. Dela poskušam pustiti vsebinsko odprta za interpretacijo in identifikacijo gledalca z mojo situacijo, ki je lahko tudi njegova izkušnja.«
