Tiskane izdaje
»Oder je vaš,« je slikarka in ilustratorka Maja Šubic zaslišala pred dvema tednoma, 14. aprila navsezgodaj zjutraj. Nakar se je kmalu dejansko znašla na odru in v soju žarometa.
Oder je bil sicer zidarski ... Dvignjen visoko, kakih osem metrov nad tlemi, žaromet pa je bil pripomoček iz fotografskega studia in je prišel prav, kadar se je delo zavleklo v ure, ko se je dan poslavljal in je bila potrebna umetna osvetlitev.
Na oder jo je z omenjenimi besedami povabil član poveljstva Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka Armin Beganovič, pripadel pa ji je kar za devet dni, med katerimi je, tudi pripeta z varnostnim pasom, slikala veliko fresko na fasadi doma tega društva. Eno največjih v karieri, pri čemer je govora o eni redkih tukajšnjih slikark, ki veliko ustvarja v tehniki prave freske, tako na fasadah in drugih zidovih kot, v udobju ateljeja, na premičnih nosilcih, kakršne je mogoče začasno preseliti tudi v galerije.
Slika tudi na zelo oddaljenih geografskih koordinatah in v Veliki Britaniji ji je uspelo nekaj, kar lahko primerjaš s prodajo zamrzovalnika Eskimu. Ob dvestoti obletnici rojstva Charlesa Darwina (1809–1882) je prav ona naslikala monumentalno fresko v nekdanji osnovni šoli tega evolucionista v njegovem rojstnem Shrewsburyju. Veliko fresko na temo znamenitih Darwinovih poti s podobami živali in živalic, ki jih je raziskal, o freski pa je poročal BBC.
Zahtevno, tudi napeto delo
Tehnike prave freske se je naučila pri očetu Ivetu Šubicu, ki ga je izgubila v mladih letih, a mu je pri njegovih tovrstnih projektih že pomagala, oče pa se je tehnike učil pri njenem stricu, slikarju in restavratorju Mirku Šubicu, po katerem se danes imenujejo osrednje nagrade Društva restavratorjev Slovenije. Tako je tudi ustvarjanje fresk del njene družinske zgodbe. Kot pove, ob ustvarjanju še danes uporablja tudi barve, ki izhajajo iz nekdanje zaloge Mirka Šubica.
Tehnika je sicer zahtevna in ne dopušča popravkov, zaradi česar je ustvarjanje fresk pogosto napet podvig, slikarka pa je bila te dni tudi med tistimi, ki so zelo pozorno poslušali vremenske napovedi. Freska velikih dimenzij nastaja le postopoma, z vsakdanjim nanosom ometa na tolikšno površino, kolikor je v istem dnevu lahko umetnik prekrije z izsekom končne podobe – sama že dolgo sodeluje z zidarskim mojstrom Milanom Špičkom –, narava in vreme, ki ti ga ta nakloni, pa sta pri tem precej odločilna.
Če vlažen omet čez noč pomrzne, je izgubljen. Izšlo se ji je in ravnokaršnje vremensko otepanje zime z repom, z aprilskim snegom in temperaturami pod ničlo, je naklonjeno počakalo natanko toliko, da je fresko, pri kateri sta ji pomagali tudi slikarka Irena Romih in Tanja Sokolov Boh, dokončala ... Bilo pa je precej za las.
Freska »na počitku«
Freska je sedaj zakrita in bo do odkritja v okviru programa ob letošnji 140-letnici Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka – najstarejšega tovrstnega na Gorenjskem – na stopnji »počitka«. Kalcifikacije, ki zahteva okoli šest tednov časa, njen rezultat pa je nastanek svojevrstne opne na površini, ki nanose barv trajno zaščiti. Ta proces se sicer začne izjemno hitro, že okoli 20 minut po nanosu barve, tudi zaradi tega tehnika prave freske ne dopušča popravkov.
Zelo zgodaj se začenja tudi vsakodnevno delo, saj moraš izkoristiti vsak dan. Ob petih zjutraj, čemur sledi vlaženje zidu z vodo in čopičem, nato steče nanašanje ometa, samo slikanje pa se lahko zavleče tudi do ur, ko si je potrebno pomagati z umetno osvetljavo. Ta pa na prostem kaj rada privabi insekte. Tudi sršene ...
Preden se freska preseli na steno, je sicer njen osnutek narisan na papirju, prenos pa poteka z vtiskovanjem obrisov risbe s papirja na svež omet. Tako pravo fresko prepoznaš tudi po obrisih, ki ostanejo vtisnjeni na površino.
V zavetju alternativnega sv. Florjana
Tema tokratne, gasilske freske je kajpak ... gasilska. Slikarka, ki v stenskem slikarstvu razvija značilen slog na stičišču lastnega avtorskega izraza in dolge tradicije slovenskega podobarstva, je vanjo umestila pričakovanega gasilskega patrona sv. Florjana z alternativno posebnostjo, da na okolico ne zliva vode iz kakega golida, kot je to običajen del predstav o njem, ampak se predstavlja kot tisti, ki je z dlanjo prestregel ognjeno strelo, drugo roko pa zaščitniško položil na gasilski dom.
Slikarka je svetnika iz Dioklecianovih časov s poreklom na območju današnje Avstrije, katerega god bo že čez nekaj dni, 4. maja, povzela po praporu društva, pod njega pa postavila veliko podobo goreče Škofje Loke oziroma njenega Spodnjega trga, ki je znana z votivne baročne slike iz leta 1698.
Pod to pa je nanizala pripovedne motive iz 140-letne zgodovine loških gasilcev, od reševanja med poplavami leta 1926 do intervencije ob izbruhu požara v starem, v osnovi še gotskem Rotovžu na osrednjem Mestnem trgu na silvestrovo predlani. Na izbruh požara na enem osrednjih kulturnozgodovinskih spomenikov v mestu so se gasilci odzvali izjemno hitro, merjeno v sekundah, njegova obnova pa je ubrala veliko bolj polžji tempo.
Po obnovi fresk na fasadi in strehe so nazadnje marca letos na streho tega imenitnega objekta poveznili novo zvončnico iz sijočega bakra, ki je pred požarom sploh ni bilo, a je – v različnih oblikah – znana, denimo, iz upodobitev na starih baročnih vedutah. Sedaj je, kaže, obnova zunanjosti Rotovža le končana.
