Tiskane izdaje
Velikost šteje. Vsaj kar zadeva umetniška dela. Ob efektu šoka, ki je vse manj učinkovit, se zdijo gigantski projekti druga najpomembnejša strategija za vzbujanje pozornosti, obiskovalec mora biti impresioniran že zaradi dimenzij.
Če odštejemo religiozne in ideološke oziroma vojne spomenike, ki imajo še vedno primat – sem sodijo predvsem upodobitve Bude (najvišji v kitajskem Lushanu meri 128 metrov), Kristusa in različna komunistična in domovinska obeležja v nekdanji Sovjetski zvezi –, postajajo tudi sodobne plastike, instalacije, slike in fotografije vse večje.
Nekatere med njimi so prava parada slabega okusa, denimo stvaritve ruskega »kiparja« Zuraba Ceretelija, vključno s spomenikom Petru Velikemu v Moskvi, druge bi lahko po izrazu označili za minimalistične, skoraj arhitekturne oziroma dizajnerske objekte, tretje že s pojavnostjo vzbujajo različne odzive.
Posvečeno žrtvam potresa
Velika retrospektiva najslavnejšega in najbolj kontroverznega kitajskega umetnika Ai Weiweia v londonski Royal Academy of Arts bo spet postregla s tovrstnimi presežniki. Ne samo z dimenzijami, ampak tudi s težo. Eden osrednjih eksponatov Straight (angleški izraz ima veliko pomenov, ravnina, sekvenca, pošten ..., in ga lahko prevajamo različno) bo namreč tehtal kar devetdeset ton, kar je tudi limit, ki ga prenesejo tla v tej britanski instituciji. Originalna verzija je namreč še enkrat večja in težja, vendar se bodo morali obiskovalci zadovoljiti z nekoliko pomanjšano različico, ne gre pa dvomiti, da bo tudi tako presežen rekord, kar zadeva razstavljene objekte v tej galeriji.
To so železne in jeklene cevi oziroma armature, vgrajene v šole v kitajskem Sečuanu, ki ga je leta 2008 prizadejal katastrofalni potres. Weiweiu je uspelo zbrati večino teh cevi, jih poravnati in zložiti v monumentalni objekt, ki je posvečen žrtvam tega potresa. Pravzaprav je to protestna akcija, v potresu je namreč umrlo okoli pet tisoč šolarjev in študentov, projekt Straight pa opozarja na sprenevedanje in podkupljivost kitajskih oblasti, ki so dovolile neustrezno gradnjo, ter na njihov poskus prikrivanja razsežnosti tragedije.
V različnih postavitvah ga je bilo mogoče videti že v muzeju Hirshhorn v Washingtonu, Brooklynskem muzeju v New Yorku in pred dvema letoma na Beneškem bienalu (tja je organizatorjem uspelo pritovoriti sto petdeset ton materiala). Ker je to eno osrednjih del v opusu Weiweia, seveda tudi v Londonu ne more manjkati. Weiwei je pojasnil, da gre za enostavno sporočilo, da pač ni mogoče zgolj pospraviti ruševin, sanirati materialne škode in se pretvarjati, da se ni zgodilo nič pretresljivega in da nihče ni odgovoren, temveč je treba identificirati krivce in opozoriti na nesprejemljivo prakso oblasti, ki v strahu za svoj renome praviloma še vedno precizno dozira informacije.
Reprezentativni projekt
To seveda ni prvi in ne zadnji družbeno angažirani projekt tega kitajskega umetnika, ki je pred štirimi leti za nekaj mesecev pristal v zaporu, od takrat pa ima tudi prepoved potovanj. Weiwei, sin pesnika Ai Quinga, ki je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja kot »desničar« skupaj z družino interniran v taborišču za prevzgojo, je bil že v študentskih letih član avantgardne skupine Zvezde.
Desetletje je preživel v New Yorku, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Allenom Ginsbergom, po vrnitvi na Kitajsko pa je po vzoru istoimenske newyorške četrti zasnoval pekinški East Village. Prvi kratki stik z oblastjo so bili že njegovi zapisi na medmrežju, vključno s kratkimi filmi in fotografijami, konflikt pa se je stopnjeval z njegovim umetniškim in aktivističnim delom ob sečuanskem potresu.
Policija ga je brutalno pretepla, nato so ga skušali prisiliti, da bi zapustil državo. Ker jim to ni uspelo, so mu na koncu odvzeli potni list in Weiwei je od tedaj v hišnem priporu. Njegov na novo zgrajeni atelje v Šanghaju so porušili, neznano kam so izginili trije njegovi sodelavci, glede na umetnikovo izjemno reputacijo pa je – vsaj za zdaj – za oblasti nekako nedotakljiv. Proti njemu so vložili nekaj prijav, uradni kitajski mediji pa so se razpisali o njem kot o »utajevalcu davkov, plagiatorju, bigamistu in nemoralnežu«, vendar je očitno postal preveliko ime, da bi si ga upali spet vtakniti za rešetke.
Weiwei upa, da mu bodo oblasti vendarle kmalu izdale potni list in da se bo lahko udeležil svoje največje retrospektive do zdaj, ki se bo septembra odprla v Londonu. Postavitev razstave že poteka, umetnik jo redno usmerja in nadzoruje prek spletne kamere. To ne bo njegov prvi veliki projekt v britanski prestolnici. Pred nekaj leti je zasul osrednjo dvorano oziroma nekdanjo turbinsko halo v Tate Modern s sto tisoč keramičnimi »semeni« sončnic, vsekakor pa bo najbolj reprezentativen.
Na njem bo mogoče videti večino njegovih del iz zadnjih dveh desetletij, vključno z velikimi instalacijami, kar nekaj pa jih bo ustvaril posebej za to retrospektivo. Med njimi bo projekt Ostanki, keramična replika človeških kosti, ki so jih nedavno izkopali na lokaciji nekdanjega prevzgojnega taborišča iz časov Mao Zedonga. Ta bo, kot poudarja, spet velikih dimenzij.
