Tiskane izdaje
Ponudba razstav v Ljubljani je nekaj pred zadnjo izmenjavo koledarjev ponudila neobičajno kombinacijo vrnitev k »polpretekli« zgodovini umetnosti.
V Moderni galeriji uvodni del razstavne triade o umetnosti osemdesetih let z naslovom Novi prostori, nove podobe, po drugi strani pa je sodelovanje Galerije P74 z Galerijo Škuc, Narodnim muzejem in partnerji na Koroškem obrodilo vrnitev k vzniku tistih umetniških praks v devetdesetih letih, ki so še danes v podstati osrednjega toka umetnosti.
Če je razstava v Moderni galeriji umetnost vodilnih protagonistov tukajšnje vizualne umetnosti, arhitekture in oblikovanja iz časa, ki je dovolj oddaljen, da imajo njegovi protagonisti vsaj glede let vse pogoje za polno pokojninsko dobo, predstavil s perspektive mreže tedanjih razstav, bienalov, galerijskih prostorov in gospodarstva, je projekt z naslovom Druga eksplozija – Devetdeseta leta, ki je trenutno razpršen med P74, Galerijo Škuc, Narodni muzej na Metelkovi in v Slovenj Gradcu Koroško galerijo likovnih umetnosti ter Koroški pokrajinski muzej, drugačen. Ni kroven, pač pa zelo ozko selekcioniran in sodeč po kustosu Tadeju Pogačarju poudarjeno subjektiven.
Ne prinaša celostnega vpogleda v čas optimizma in obetov ob vzniku nove države izpred dveh desetletij, ki je začrtal tudi nove poti umetnosti, pač pa fragmentaren pogled, in to na pretežno neokonceptualistična dela.
Pogačar je kustos in istočasno s svojim P.A.R.A.S.I.T.E Muzejem sodobne umetnosti eden razstavljajočih v izboru, ta pa zajema še dela dvanajsterice umetnikov z oznako najbolj ključnih, radikalnih. To so Jože Barši, Vuk Ćosić, Maja Licul, Marko Peljhan, Alenka Pirman, Marjetica Potrč, Marija Mojca Pungerčar, Franc Purg, Anja Šmajdek, Nika Špan, Apolonija Šušteršič in Janja Žvegelj.
Torej imena, med katerimi najdeš tako profesorje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in umetnike, ki so prodrli na osrednje mednarodne razstave tipa Dokumenta, Beneški bienale ali Skulptur Projekte v Münstru, kot tiste, ki so poniknili in jih v razstavnih programih več ni bilo najti. V izboru izrazito prevladujejo ustvarjalke.
Umetnost ob izteku tisočletja
Umetnost devetdesetih je seveda bila predmet krovnega zgodovinjenja že v okviru razstavne trilogije Slovenska umetnost 1975–2005. V Moderni galeriji so se je lotili v sezonah 2004 in 2005, še v času Igorja Zabela, ki ga je Moderna galerija tragično izgubila le nekaj tednov pred odprtjem druge izmed treh razstav, naslovljene Teritoriji, identitete, mreže; Slovenska umetnost 1995–2005.
Zabel je uvodni zapis v njenem katalogu naslovil »Sodobna umetnost« in za čas devetdestih let, ko se je še veliko govorilo o postmodernizmu in tem, kakšna naj bi bila umetnost ob izteku tisočletja, reaktualiziral to ohlapno besedno zvezo, ki pa se je v času, ko se je izraz postmodernizem v zapisih teoretikov redčil, vrnila v ospredje. Z njo je označil umetnost, ki zavestno sledi dekonstrukciji in kritiki temeljev modernizma, kakršna sta avtonomna forma ali čistost medija. Iz teh postavk izhaja tudi Pogačar, ki pri pisanju o izbranih praksah 90. let govori o umetnosti po postmodernizmu.
»Številne fragmentarne, tudi nasprotujoče si pojave in individualne prakse v devetdesetih letih lahko označimo kot skupno tendenco umetnosti po postmodernizmu. Poznamo jih pod izrazi, kot so nova socialna praksa, postkonceptualizem, kontekstualna umetnost, intervencijska umetnost, družbeno angažirana umetnost, procesualna umetnost, spletna umetnost.
Za devetdeseta leta je pomembna zgodovinska tradicija šestdesetih in sedemdesetih let, njenih strategij delovanja, modelov samoorganiziranja, ki pa zaradi pomanjkljive in neustrezne, tj. predvsem nekontekstualizirane historizacije v lokalnem okolju ni bila vplivna, kot bi lahko bila,« zapiše Pogačar, sicer tudi osrednji avtor v zajetnem katalogu razstave, v katerem je mogoče prebrati še zapise dr. Boža Repeta, Polone Poberžnik, Nine Popič, Barbare Sterle Vurnik, Dejana Habichta, Tjaše Pogačar Podgornik in Vladimirja Vidmarja.
Med danes najbolj izpostavljenimi osrednjimi značilnostmi umetnosti devetdesetih so se uveljavili odmik od ideje avtonomnega umetniškega objekta v modernistični »beli kocki«, zgodil se je prehod v prostorsko postavitev in izrazito v javni prostor, v razpiranje vprašanj razmerja umetnikov do institucij in družbenega sistema, uveljavilo se je multimedijsko delo s kritičnim odnosom do novih tehnologij, avtorji so začeli namesto končnega umetniškega dela izpostavljali proces njegovega nastanka (ali razkroja), ali pa so predstavili le situacijo, razmerje med ljudmi.
Uveljavila se je umetniška produkcija, ki je zahtevala aktivna razmerja med delom in publiko, kdaj seveda tudi utopično, saj publike ni hotelo biti. Sodobna umetnost rada govori o demokratizaciji, a se podobno rada umika tudi v samozadosten, zintelektualiziran svet.
Po drugi strani so gledalca namesto klasičnih likovnih del začeli nagovarjati majoneza, tekmovanje v skvošu s kustosom, poslovni sejem, svetlobna terapija, čitalnica s predstavitvijo nemških izposojenk v slovenskem besednjaku ali pralnica slik.
Ključne radikalne prakse
Marsikaj izmed navedenega je mogoče znova srečati tudi na tokratni razstavi z oznako subjektivnega pregleda ključnih radikalnih praks sodobne umetnost, a se izbor drži korenitosti umetniških konceptov in ne toliko širše pojmovane radikalnosti, kakršno so že v devetdesetih predstavljali program Kapelice in tedanji projekti, denimo, Gorana Bertoka, dueta Eclipse ali Iveta Tabarja.
Kot svojevrstno radikalen pa nemara doživiš napis v Narodnem muzeju na Metelkovi »Pozor! Video vsebuje elemente eksplicitnega nasilja«, ki te svari pred ogledom videodokumenta projekta Where is the line? Franca Purga v Galeriji Škuc iz leta 1998. Purg, tedaj deklariran kot dolgoletni vegetarijanec, je v galeriji predstavil postopek pridobivanja vsakdanje potrošniške dobrine, kakršno se je, odmaknjeno od oči potrošnikov, nenehno dogajalo v devetdesetih in se dogaja še danes.
Koncept je bil izjemno preprost. Obiskovalce je po eni strani pogostil z mesninami, po drugi pa soočil z nenapovedanim zakolom telička v živo, kar je po vseh standardih stroke opravil profesionalni mesar. Odtlej je bilo zakolov z »elementi eksplicitnega nasilja« nešteto, a muzej obiskovalcev, večinoma najbrž ne vegetarijancev, ne opozarja, naj teletine ne jedo. Opozarja jih le pred stikom z realnostjo.
