Tiskane izdaje
Zakaj se je kenijska vlada odrekla lastnemu paviljonu na Beneškem bienalu? Še prej pa bi bilo treba vprašati: zakaj so skoraj vsi »kenijski« umetniki, katerih dela so bila izbrana za letošnjo prireditev, v resnici Kitajci? Da je med njimi en Italijan, 72-letni slikar kipar in preprodajalec nepremičnin Armando Tanzini, je še razumljivo, saj živi v Keniji skoraj pol stoletja.
A niti eden od kitajskih umetnikov ni obiskal Kenije. Tudi Paola Poponi ne, katere uradna zadolžitev je »komisarka paviljona«. Delo je opravljala, vse dokler se ni okoli celotne zgodbe dvignilo toliko prahu, da se je uradni Nairobi moral umakniti. Organizatorji so bili razočarani, ker jim je bilo resnično veliko do tega, da bi pritegnili čim več sodobnih umetnikov iz čim več držav.
Kenija je bila prvič na bienalu leta 2013. Že tedaj je bil njen paviljon skupek kitajskih in italijanskih umetnikov. Med njimi sta bila samo dva Kenijca, pa še ta dva bolj v vlogi nacionalnih emblemov kakor pa prinašalca umetniške vsebine. Že tedaj so nekateri poznavalci v svojih kritikah razstave to poimenovali »zastrašujoča manifestacija neokolonializma, ki je vulgarno predstavljen kot multikulturnost.«
Pred dvema letoma je bil argument Poponijeve v prid mešane sestave tisto klasično ponižanje, ki je zavito v celofan z napisom »bolje sodelovati tako, kakor pa sploh ne«. Vendar pa je Tanzini takrat odigral ključno vlogo. Ne toliko kot umetnik, ampak kot trgovec z nepremičninami.
V pogovoru z novinarji je zatrdil, da je osebno vložil ogromno truda v to, da je kenijski vladi pojasnil, kaj pravzaprav je Beneški bienale. Na koncu mu je uspelo dobiti dovoljenje Nairobija, da vloži nekaj sto tisoč dolarjev za oblikovanje kenijskega paviljona. Že tedaj je moral skleniti »določene kompromise, ker nismo imeli dovolj denarja«.
Kupljen bienale
Nekateri novinarji, ki spremljajo umetniške razstave in so dobro povezani z beneškim zakulisjem, so takoj ugotovili, da verjetno niti ni naključje, da so že leta 2013 pod kenijsko zastavo razstavljali kitajski umetniki, katerih dela se v Aziji prodajajo po astronomskih cenah.
Ni skrivnost, da so nekateri Kitajci že prej svoje sodelovanje na bienalu preprosto »kupili«. Kdor ve, kako si na Kitajskem ustvariti umetniško ime in kako se napihujejo galerijske cene, bo takoj dojel, zakaj ravno Benetke.
Odkar se je začela Kitajska v 80-ih letih prejšnjega stoletja odpirati v svet, je bil za slikarje, malce pozneje pa tudi za multimedijske umetnike, najvišji ideal oditi v Benetke. Za začetnike je bilo pomembno, da se tam česa naučijo. Za tiste z bolj prepoznavnim imenom pa je sodelovanje na bienalu pomenilo, da so se doma prodajali po višji ceni.
Pred dvema letoma je šlo pragmatično sodelovanje med Kenijci, Italijani in Kitajci mimo brez javnega škandala. Tokrat pa je poskus, da se umetnost vzhodnoafriške države privede do beneških kanalov preko Kitajske, izzvalo silovit odpor.
Tudi kustosa nista Kenijca
Od osmih izbranih umetnikov je samo Yvonne Apiyo Braendle-Amolo po rodu Kenijka, pa še ona živi v Švici in se ukvarja s filmom, igranjem, plesom, modnim oblikovanjem in jodlanjem. Z umetniškimi krogi v rodni državi nima kakšnih posebnih stikov.
Kustosa kenijskega paviljona, ki ni več kenijski, prav tako nista Kenijca. Sandro Orlandi Stagl in Ding Xuefeng bosta lahko pokazala, kaj sta postavila na ogled v razstavnem prostoru na otoku San Servolo tudi po umiku afriške države z bienala, a brez kenijske zastave in logota razstave. Tako bodo Tanzini, Yvonne Amolo in 14 Kitajcev (pet samostojnih umetnikov in devetčlanska skupina iz Double Fly Art Centra) ostali v Benetkah, a ne na bienalu. Kako bo to vsak od njih unovčil, bomo še videli.
Razlog za to, da se je kenijski minister za šport, kulturo in umetnost Hassan Wario Arero konec aprila odločil odstraniti svojo državo z uradnega seznama udeležencev, je bila najprej peticija kenijskih umetnikov, potem pa tudi grožnja, da bodo ob otvoritvi bienala 9. maja pred paviljonom organizirali protest.
Naslov peticije je bil: Umakniti goljufivo sodelovanje Kenije na 56. Beneškem bienalu 2015 in podpreti nacionalni paviljon leta 2017.»Skupina tesno povezanih oseb, ki nimajo niti intelektualne, niti ustvarjalne veljave, da predstavljajo kenijsko sodobno umetnost v mednarodni areni, se predstavlja svetu kot Kenijski paviljon na 56. Beneškem bienalu v Italiji,« je zapisano v peticiji.
Sramota v Benetkah
Čeprav niso te osebe nikjer poimensko navedene, kakor tudi ne države, iz katerih izhajajo, pa je kenijski umetnik Michael Soi »spregovoril« s svojimi satiričnimi slikami. Na eni od njih z naslovom »Sramota v Benetkah« stoji skupina umetnikov pod napisom »La Biennale di Venezia Kenya Pavilion 2013.2015«. Med njimi je samo ena Afričanka in en Evropejec. Vsi ostali izgledajo kot Azijati, oblečeni v suknjiče s kravato in brez hlač, oblečeni samo v spodnje perilo.
Na drugi pa izza panoja z napisom »Biennale di Venezia Kenya Pavilion 2015« štrli osem kitajskih glav, spodaj pa piše s kitajskimi pismenkami »Zhongguo ai Feizhou« -- »Kitajska ljubi Afriko«. Umetnik je v nekem intervjuju izjavil, da je to poziv na prevpraševanje kitajskih namer v Afriki, še posebej pa v Keniji.
Kitajska tiskovna agencija Xinhua je sicer pisala o sporu, ki ga je nekdo poimenoval »dvojno življenje Kenije v Benetkah«, a je dala besedo zgolj Paoli Poponi, ki je prepričana, da je umetnost univerzalna in presega etnične delitve. Iz del kitajskih umetnikov pa je težko razvozlati, kaj so hoteli povedati z imenom joint-venture paviljona, »Ustvarjanje identitete«.
Michael Soi trdi, da je vse, kar se je zgodilo v zvezi z bienalom samo odraz prisotnosti Kitajske na afriškem kontinentu, ki je že od začetka sumljivo. »Vse kar vidim je naše veliko zadolževanje ter njihovo izkoriščanje in odnašanje naravnih dobrin iz Afrike, kar zelo malo ali pa celo nič ne koristi prebivalcem Afrike,« je povedal Soi.
Ko so ga vprašali, koga bi izbral, da predstavlja Kenijo na bienalu, je Soi odgovoril v duhu nedavnega škandala: »Seznam je tako dolg kot kitajski Veliki zid.« Umetniška scena v njegovi državi je zelo živa in bogata. Našteje nekaj imen: Wangechi Mutu, Naomi Wanjiku Gakunga, Peterson Kamwathi, Paul Onditi, Richard Kimathi, Jimmy Ogonga, Jim Chichu… »In tako naprej, in tako naprej,« razlaga Soi. »Kenija bi bila lahko nekega dne ponosna na kateregakoli od teh umetnikov.«
Škandal je zasenčil multikulturnost bienala in vnesel znatno dozo absurda v dejstvo, da je letos prvič njegov kustos Afričan, Okwui Enwezor. Če je prinesel kaj dobrega, potem je to obljuba vlade v Nairobiju, da se bo na leto 2017 dobro pripravila in za naslednjo razstavo izbrala samo kenijske umetnike. Soiju se porajajo dvomi, saj so, kot pravi, tudi leta 2013 obljubljali enako. Kljub temu ima upanje, zato ponovi, da ima Kenija veliko za pokazati in zato ne potrebuje kitajskih in italijanskih posrednikov.
